Tiskane izdaje
Ponižanje je lahko orožje ali rana, odvisno od tega, na kateri strani si. Z vsiljenimi »reševalnimi svežnji« tako imenovanim državam skupine PIGS – in akronim ni ne nedolžen ne naključen – se je v Evropo skozi vélika vrata vrnilo ponižanje, pravi Dennis Smith. Britanski sociolog že dlje problematizira vprašanje, ki je prezrto. Obstajajo preštevilne analize ekonomskih učinkov evropsko-grškega razmerja, le redke pa so raziskave psiholoških posledic na družbe. Gre za ponižanje, ki ga dolžnikom prizadevajo upniki, za emocijo, ki je spremenila celino. Evropa je projekt, zasnovan na svobodi, spravi, blagostanju in solidarnosti nacij, ki so jih stoletja razdvajale krvave, uničujoče vojne. Mislili smo, da je poniževanje enih s strani drugih zdavnaj preseženo.
Praviloma se začne z zanikanjem, nato težkim priznanjem slabosti in zloma ene strani, in s sočasnim občutkom krepostne večvrednosti druge strani, tiste, ki je fiskalno vzdržna in scela odgovorna. Državo, ki je ponižana, obhajata globok sram in prizadetost, oni, ki ponižuje, je prepričan o upravičenosti lastnega početja. Smith razlaga, da ponižanja, ki je bistveno več od sramu, ni mogoče omejiti na občutke posameznikov in skupin, to je družbeni proces, ki vključuje vzajemni odnos med storilcem in žrtvijo. Občutki, kakršni so gnev, strah in maščevanje, se prepletajo z racionalnimi kalkulacijami in materialnimi interesi, bitka se odvija na obeh frontah: vključuje prizadevanje za prednosti in koristi; zajema boj za samospoštovanje in preživetje.
Ko se razplamtijo emocije, je težko ohraniti širšo sliko, čeprav obstajajo pomembne razlike. Na primer med Irci in Grki, ki so se glede na različen zgodovinski razvoj zelo različno odzvali na ponižanje. Prvi so bolj »pragmatični« in se niso zelo upirali, za druge je bila kriza globlji šok, nasilno so protestirali. Enim je lasten »mehkejši« pristop, na vrhuncu dolžniške krize so, kot vselej, iskali odgovor v eksodusu, za druge je značilno, da gojijo odpor. In vendar je ponižanje kakor bumerang. Tako rekoč vedno rodi sovraštvo.
Kriza je bila velik, očitno prevelik izziv za Evropo. Tako za močne države (Nemčijo), ki premorejo vire za pomoč šibkejšim članicam; lahko bi jim pomagale na neponižujoč način, prispevale k njihovi rasti, delovnim mestom, nakazale upanje. Hkrati pomeni kriza odgovornost tudi za slabotne članice, vključno z najšibkejšimi (Grčijo), da vire uporabijo produktivno, za povečanje gospodarske rasti in delovnih mest in ne za vzdrževanje sive ekonomije in korupcije. Toda posojila, ki prihajajo v Grčijo, niso namenjena novim priložnostim za državljane, samo odplačilom velikim evropskim bankam. Na obeh staneh bi bilo v izhodišču potrebne več empatije do prizadetega in manj licemerstva do lastnih napak, vendar tudi zavedanja, da prikrojevanje pravil ni nekaj, kar obstaja samo na evropskemu jugu; je tudi del nemške, francoske, britanske tradicije. Namesto solidarnostne podpore so dobili pokroviteljsko kaznovanje, pripoveduje sociolog Smith. Usahnilo je upanje na »dolžniško politiko«, ki bi se pomaknila vstran od iskanja zadolženih žrtev in grešnih krivih, k pomiritvi, reformi in koristim za običajne ljudi.
