Trendi: Retrospektiva

Leto, ki se izteka, je bilo eno najbolj turobnih. V Evropi so se v eno združile tri krize: prvo polovico leta je obvladovala evrska kriza, osredinjena na »reševanje« Grčije, druga polovica je minila v znamenju beguncev in priseljencev, ki so množično začeli prihajati na celino. Toda leto se je začelo s terorističnim napadom v Parizu in v Parizu se je leto tudi zaključilo s terorizmom. Najboljša posamična novica je gotovo jedrski sporazum z Iranom, ob Saudski Arabiji ključno silo Bližnjega vzhoda, in, pomenljivo, najbolj stabilno tamkajšnjo državo; v regiji je vse pomembnejše geopolitično dejstvo in akter tako imenovana Islamska država.

2016. je bilo za Francijo še posebej strašno leto: januarja se je zgodil napad na redakcijo satiričnega časnika Charlie Hebdo, novembra napad na Bataclan in Stade de France, v katerem je umrlo 130 ljudi. Verski fanatiki Islamske države in podobnih skupin ne terorizirajo samo Bližnjega vzhoda in Sinaja, kjer je strmoglavilo rusko letalo, Libije in Nigerije (Boko Haram), žrtve so bile tudi v Združenih državah in celo na Kitajskem. To bistveno spreminja percepcijo zahodne hemisfere, še posebej evropskega kontinenta, kjer je bilo nasilja doslej relativno malo. Negotovo ostaja, koliko Evropa razume in kako primerno se odziva na fenomen Islamske države, slednja ostaja eden največjih izzivov tudi v prihodnje.

Medtem ko so se ekonomske dileme v Evropi umaknile varnostnim, stara tveganja ostajajo, tudi v zvezi z Grčijo samo ni bilo rešenega nič. Najpomembnejše ekonomsko vprašanje za novo leto je, ali bo gospodarstvo raslo ali pa bo zdrsnilo v recesijo. In vendar je za staro celino slejkoprej največji izziv begunski, letos se je globalno preseljevanje ljudi in narodov uvrstilo na vrh politične agende.

Na svetu je več razseljenih ljudi, kot jih je bilo kdajkoli v obdobju po drugi svetovni vojni, ni pričakovati, da bi se število ljudi, ki bežijo z Bližnjega vzhoda, zmanjšalo. Eksodus se tudi v 2016. ne bo zaustavil. Preveč je šibkih in propadlih držav, v petdeseterici takšnih živi 20 odstotkov svetovnega prebivalstva, skoraj polovica v pogojih ekstremne revščine. Humanitarni pozivi Združenih narodov imajo premajhen odziv, pomoč državam, ki so sprejele begunce, oziroma beguncem samim je pičla. Brez pomoči in brez diplomacije ni mogoče zaustaviti begunskih tokov.

Zdaj šele začenjamo razumeti, kaj pomenijo neskončne množice ljudi pred vrati Evrope in kako kompleksno vprašanje so migracije. Še nedolgo tega se je EU spoprijemala z eno temo, evrsko krizo, letos je postal niz problemov bistveno širši, njihovo upravljanje prezahtevno. Soočena z begunci se celina pomika v desno: gledamo nacionalkonservativizem na Poljskem, Britanijo Davida Camerona pred referendumom o Evropi in sovražno do prišlekov, vse bolj patriotsko in nacionalno Francijo. Edina voditeljica je nemška kanclerka Angela Merkel, katere priljubljenost plahni. Hkrati pojema tudi moč Zahoda scela, med EU in ZDA je več trenj in nezaupanja, ameriški mednarodni angažma usiha, Rusija je v Siriji, Kitajska nadalje utrjuje moč v Vzhodnem morju. Stanje sveta je pereče, medtem ko sposobnega vodenja ni na obzorju.