Trendi: Tridesetletnica

Turška republika severni Ciper je okupirano ozemlje EU.

Objavljeno
19. november 2013 20.13
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
Špalir ljudi ob cesti, ki je vodila proti prizorišču proslave, se je pred tribunami za ogled uradne ceremonije zgostil v pisano množico gostov. Na eni strani prebivalci z vseh koncev otoka, večina z zastavicami s polmesecem, baloni in transparenti z napisi, na drugi povabljenci na rdečem tepihu in limuzine, iz katerih so izstopali visoki politični predstavniki. Na tisoče ljudi se je udeležilo praznovanja tridesetletnice Turške republike severni Ciper, vsakoletnega slavja obstoja države, ki je ni. Severni del otoka je leta 1974 okupirala turška vojska in odtlej je Ciper ostal razdeljen. Prestolnica Nikozija je edino razdeljeno mesto Evropske unije.

Ozemlje z imenom TRNC obsega 3000 kvadratnih kilometrov, na njem ob 35.000 vojakih živi 300.000 ljudi, z izjemo Turčije samooklicane države ni priznal nihče. Vojaška parada minuli petek pa je bila impozantna in brez primere: po nizu slovesnih govorov se je zvrstil mimohod vseh rodov vojske z desetinami tankov vred, nizki preleti lovcev F16, kakršnih drugod ne dovoljujejo, so na popoldanski demonstraciji debelo uro prebijali zvočni zid. Na slavje je prišel tudi podpredsednik turške vlade Beşir Atalay, v Erdoğanovi vladi pristojen za ciprsko vprašanje, in zagotovil, da bo uradna Ankara še naprej na vse možne načine podpirala republiko ciprskih Turkov. Velika parada, posvečena jubileju, z govorico visokih gostov in demonstracijo vojaške moči, je bila uglašena z napisi na transparentih ljudi onkraj tribun: »Turška republika Ciper bo ostala tukaj!«

Hkrati ko je predsednik ciprskih Turkov Derviş Eroğlu predsedoval slavju in so prebivalci na severu otoka praznovali »neodvisnost«, je jug protestiral. Vsako leto v sredini novembra, na dan, ko je 1983. predsednik Rauf Denktaş razglasil turško republiko, se na grški strani otoka vrstijo protiturške demonstracije. Čeprav je mentaliteta razdeljenosti med ciprskimi Grki in Turki, ki je bila tako opazna v času po zavrnitvi Ananovega načrta in vstopu Cipra v EU, pošla, konflikt ne popušča. S pridružitvijo Cipra Evropski uniji leta 2004 je dvostranski problem iz zunanjega prešel v notranji problem Unije. In vendar zaradi tega njegovo reševanje ni nič lažje. »Članstvo v Uniji je naredilo ciprske Grke bolj arogantne in ciprske Turke je bolj nesrečne,« mi je leta 2007 v Nikoziji rekla pesnica Neşe Yaşın. Zdaj, ko so ciprski Grki gospodarsko povsem na tleh, se turška stran počuti samozavestnejšo in se podobno nadeja, da čas krize razpira »okno priložnosti«. »Noben problem ne more ostati nerešen pol stoletja«, je te dni izjavil predsednik države, ki premore samo dva sektorja – turizem z igralnicami in subvencionirane univerze.

Kako se počuti turška stran, ki okupira ozemlje Evropske unije, sem v prazničnih dneh v Nikoziji vprašala Ödzila Namila. Grimasa na obrazu zunanjega ministra je nakazala, da bolj nespodobnega vprašanja ne bi bilo mogoče zastaviti.

Cena razdeljenosti Cipra čedalje bolj pritiska. Razplet pa ostaja, tako vselej v polstoletnih pogajanjih, negotov.