Trendi: Ujetniki populizma

Evropski parlament je bil doslej avtomatično proevropski. Pred volitvami spomladi 2014 pa »elite« trepetajo pred »najbolj evroskeptičnim parlamentom, kar jih je bilo«. In vendar bodo še večje posledice, ki jih bodo populisti in evroskeptiki imeli na nacionalnem, ne na evropskem podiju. Gre za pritisk evroskepticizma, ki bo nacionalne države silil v zaostrovanje politik do EU.

Protestne stranke vseh vrst, od fašistične Zlate zarje v Grčiji in evrofobične Neodvisne stranke na Otoku do skrajnodesne Nacionalne fronte v Franciji in ksenofobne Wildersove stranke na Nizozemskem, bodo porušile ustaljeno ravnotežje v evropskem parlamentu. Ta je dolgo temeljil na širokem soglasju dveh največjih strank. Z glasovi, ki kapitalizirajo ekonomsko mizerijo, brezposelnost in priseljevanje, bo postal fragmentiran. Fragmentacija ni nujno blokada. Dva največja politična bloka, levosredinski socialisti in desnosredinska ljudska stranka, bosta prisiljena v veliko koalicijo. Težje posledice kakor za Bruselj utegne evroskepticizem imeti v državah članicah. Nacionalne politike bodo njegove ujetnice. Oziroma, kot je nedavno izjavil prvak britanske stranke UKIP: pri volitvah prihodnjo pomlad ni najzanimivejši učinek na evropsko raven, temveč na notranjo politiko. In on že ve.

Že dlje opazujemo Otok, kjer ministrskemu predsedniku odmerja prostor Nigel Farage. David Cameron je njegov talec. Dvom do integracije je bil vedno prevladujoč pogled britanskih konservativcev, zdaj je postal splošen. Premier je v primežu in čeprav njemu samemu ni do odhoda iz Evropske unije, je manevrski prostor vse ožji. Z neodvisno stranko UKIP, ki mu diha za ovratnik, je zakorakal na nevarno območje ultimatov, Velika Britanija še ni bila dlje od EU.

Nizozemska, ki je med najbolj proevropskimi članicami, je nedavno presenetila z izjavo predsednika vlade, da je številna področja treba izvzeti iz evropske politike, jih preusmeriti na nacionalno raven. To je neposredni učinek, ki ga ima skrajni desničar in voditelj svobodnjaške stranke Geert Wilders na premiera Marka Rutteja. Finska je bila vedno vzorna Evropejka, sredi krize pa je evroskeptična stranka Finci Tima Soinija doživela presenetljiv uspeh in zablestela z nasprotovanjem reševalnim svežnjem za zadolžene države. Stresla je nordijsko politično prizorišče in vlado prisilila v držo, bolj nemško od Nemčije.

Zaradi poleta Marine Le Pen v Franciji, ki spretno izkorišča arhaično levico in diskreditirano desnico, vlada v Parizu nedostojno koketira s ksenofobnim javnim mnenjem. Primer Leonarda oziroma deportacija romskega dekleta je spodkopal avtoriteto predsednika Françoisa Hollanda in razgalil francosko krizo vrednot in identitete. Notranji minister z demonstrativno strogostjo novači volilne glasove. In to je član vlade premiera Jean-Marca Ayraulta, ki je v času Sarkozyjeve vladavine povedal: »Živimo v pravni državi, kjer veljajo pravila. A hkrati v republiki, ki ima vrednote.«

Kar gledamo, je šele začetek.