Tiskane izdaje
Evropski vzhod je postal enovit blok. Srednje Evrope, ta je bila vedno bolj metafizična kot politična tvorba, ni več. Zdaj spet gledamo, tako rekoč kot v času hladne vojne, razdeljeno celino, njeno zahodno in vzhodno polovico. Prihod beguncev na kontinent je za višegrajsko skupino pomenil tisto lepilo, s pomočjo katerega je četverica držav, Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška, postala kompaktna, monolitna.
Paradoksalno je, da najvišje zidove na mejah zdaj postavljajo one, ki so se po letu 1989 veselile odprtih meja in jim je svoboda pomenila tako veliko; nekdanji komunistični svet je vendar imel polna usta »Evrope brez meja«. Ironično je, da je višegrajska skupina, kot neko prav posebno zavezništvo, nastala leta 1991 zato, da bi skupen nastop povečal specifično težo držav nekdanje sovjetske sfere pri pridruževanju evroatlantskim integracijam; slednje je bil zanje cilj mitskih razsežnosti. Ko je bila ambicija dosežena, se je proevropskost porazgubila, s prihodom beguncev vzhodne članice zasledujejo le še ozke nacionalne interese. Tačas madžarski, češki, slovaški premier in poljska predsednica vlade najodločneje nasprotujejo nemški politiki in programu razporeditve prosilcev za azil po državah članicah. Hočejo zaprtje bolgarske in makedonske meje z Grčijo.
Sprva je Orbán veljal za marginalca in črno ovco Evrope, vsi po vrsti so kritizirali njegovo »neliberalno demokracijo« in avtoritarnost. Sčasoma se mu je večina evropskih politikov približala, pa čeprav jih je tega še vedno sram. Po novembrskih terorističnih napadih v Parizu se je evropski mainstream ujel s stališči Madžarske, povezava med begunci in terorizmom niti za etablirano politiko ni več sporna. Osamljena je nemška kanclerka, ne madžarski premier.
Viktor Orbán, Beata Szydło, Bohuslav Sobotka in Robert Fico so postali močni akterji na evropskem odru. Poljska ministrska predsednica predstavlja največjo vzhodno članico, vodi vlado, ki hoče pokazati svojo novo moč. Madžarski premier narekuje tempo migracijske politike. Slovaškemu predsedniku vlade ostra protibegunska govorica povečuje možnosti na parlamentarnih volitvah prihodnji mesec. Višegrajska četverica predstavlja 65 milijonov prebivalcev, usklajuje se pred srečanji EU, kot pred vrhom pretekli teden, ko so za omizje povabili tudi Bolgarijo in Makedonijo, kritizira šibkost Evrope, poziva k restrikcijam. Zid nasprotovanja na vzhodu je postal tako rekoč neprediren, višegrajska četverica v celoti sledi Orbánovi Madžarski.
Ob vseh kritikah na račun evropskega vzhoda pa primerjave z ravnanjem Zahoda niso posebno velike. »Trdnjava Evropa« že poldrugo desetletje gradi obrambni zid, beguncev in priseljencev se otepa na manj odkrito ksenofobne, bolj politično korektne načine, čeprav kaka Velika Britanija in Francija niti to ne. Zloglasno begunsko taborišče Džungla v Calaisu ni nič manj sramoten primer od madžarskih barikad in bodeče žice. Na münchenski varnostni konferenci je francoski premier Manuel Valls ironiziral Angelo Merkel, ki da ji nekateri hočejo podeliti Nobelovo nagrado, in zatrdil, da država pač ne bo sprejela več od 30.000 beguncev, o čemer se je kanclerka dogovarjala s Turčijo.
