Trkati na srce in na razum

Ste že kdaj prejeli sporočilo po elektronski pošti, v katerem vam nekdo, praviloma nemočni starši, trka na vest in vas prosi za pomoč – za svojega hudo bolnega otroka, ki ga bo mogoče rešiti edino z operacijo, za katero pa nimajo dovolj denarja? Zato se vam priporočajo za čim bolj hitro širjenje omenjene pošte, saj da so se (v e-pismu poimenovani) ponudniki internetnih storitev, na primer, ponudili, da bodo finančno ovrednotili kvoto odposlanih sporočil in tako pomagali nesrečni družini.

Žal je znano, da takšnim sporočilom, pa naj se še tako močno dotaknejo vašega srca in v njem sprožijo val sočutja, ne velja nasedati.

»Če izbrišeš ta e-mail, res nimaš srca!« piše v sporočilu, ki je v zadnjih dneh (spet) zakrožilo po spletu, z zgodbo o 29-letnem očku in mamici, ki da ju je bog blagoslovil s hčerko in srečnim življenjem – dokler niso izvedeli, da ima malčica raka na možganih. »Obstaja le en način, da jo rešijo – operacija«, ker pa starši nimajo denarja, da bi plačali poseg, naj bi vsak prejemnik sporočilo odposlal naprej, nakar bi starši od agencije dobili po 32 centov – in tako zbrali denar za poseg.

Ker je v pismu pripisano tudi ime zdravnika (sicer, zanimivo, specializiranega za povsem drugo področje medicine – nefrologijo, pri kateri se ukvarjajo z obolenji ledvic), smo se v UKC Ljubljana pozanimali, kaj se dogaja. In izvedeli, da so prvo elektronsko sporočilo s taistim imenom dekličinega očeta in vsemi njegovimi kontaktnimi podatki prejeli pred natanko desetimi leti – a sporočilo očitno še vedno nemoteno nadaljuje svojo pot.

In kot je videti, deluje. Sproža sočutje, trka na srca Slovencev, znanih po nagnjenosti k dobrodelnosti – in, očitno, vsaj malo tudi k naivnosti. V UKC opozarjajo na zlorabo imena enega od njihovih zdravnikov, kaj hujšega pa se v tem primeru ni zgodilo.

Se pa utegne v našem zdravstvenem sistemu kaj kmalu dogoditi marsikaj bistveno bolj skrb vzbujajočega. Znano je, kako nedopustno dolgo in kako nevzdržno nemočno sistem čaka na reformo, na spremembe, s katerimi bi zastarele temelje, na katerih deluje, prevrednotili s konsenzom celotne družbe, ne le (dela) politike, in jih umestili na podstat, ki bi upoštevala zdaj že povsem spremenjeno patološko podobo slovenstva. A v tem trenutku kaže, da dolgotrajno brezvladje v zdravstvenem resorju pušča za seboj neizbrisen odtis, merljiv tudi v kakovosti zadnje različice koalicijske pogodbe, o kateri še zdaleč ni mogoče govoriti v presežnikih.

Če bo takšna strategija, ki se pravzaprav ne razlikuje kaj dosti od prejšnjih bornih in mlačnih poskusov spreminjanja tega ključnega družbenega sistema, tudi v resnici sprejeta, bo elektronskih sporočil, podobnih omenjenemu, vedno več. Tako ali tako se že dogaja marsikaj, med drugim to, da menedžment zdravstvenih zavodov – za zdaj še prejkone neopazno – zavrača najtežje (in tako tudi najdražje) bolnike.

Seveda je jasno, da je vladi treba pustiti sto dni, da pokaže, kaj ji je uspelo narediti. Prav tako je jasno, da vlada pri nas trenutno šele dobiva prave obrise. Pa vendarle, gledano z vidika neželenih sporočil, ki jih je, preprosto, treba izbrisati, se velja vprašati, kako izbrisati vpliv političnega kupčkanja. Tistega, ki zdravstvu – in s tem vsem Slovenkam in Slovencem – že tako dolgo ni prineslo nič dobrega.