Tlačani in knezi: Parki

Sam po parkih se sprehajam, po Celju in po Velenju, pa si – tečna melodija se mi neprestano ponavlja v glavi in sili na usta – brundam tisto staro od Gu-gujev: »... listi v vetru se igrajo ...« No, padimo na trdna tla. Kakor jesensko listje.

Vsi se lahko motimo ali lažemo za denar. Tudi strokovnjaki, ki so dognali, da morajo pasti celjski kostanji. Edino tlačanskemu novinarju slika in pogled ne lažeta.

Tako so mnoga izmed tistih dreves divjega kostanja v zgodovinskem dvojnem drevoredu Mestnega parka Celje posekali, ker naj bi bila bolna. Saj poznate uradne litanije: lahko bi se na kakšen avtomobil prevrnila, saj avtomobili so dragi. O tem, da bi se prhla veja lahko odlomila na otroka, nič; menda zmoremo kakšnega otroka še vedno in kar brezplačno zaploditi ...

Za razliko od mnogočesa drugega v Celju se vrag tokrat ni skrival v Šrotih, ampak v štorih. Kolikor so tlačanski okoljevarstveniki, varuhi dreves, vegetarijanci in vrtne čarovnice po odločno izvedenem žaganju pregledali štorov, kolikor štorov smo si na lastne oči ogledali tlačanski kronisti, le malokateri je bil zares bolan. Večina jih je bila na prerezu motorne žage zdravih, da bolj ne bi mogla biti.

Enkrat v tistih dneh, ko je vrtnarica Irena Ašič v parku sedla pod bukev, da je z lastnim telesom bageristu preprečila sekanje bukvinih korenin, sem tudi sam sedel na štor v bližini in prav nič mi ni kakšna trohnoba v zadnjo plat silila. Razmišljala sva o življenju in eksistenci dreves. Vrtnarica pod bukvijo, jaz na štoru.

V Celju se je borcev in bork za ohranitev mestnih dreves v zadnjih letih toliko namnožilo, da mora že nekaj biti v tej njihovi civilni dejavnosti. Knezi z občine se sicer jezijo zaradi tečnarjenja in sporočajo, da kolikor dreves odstranijo, toliko novih posadijo.

Že že, ampak eno je odraslo drevo posekati, drugo je mlado sadiko posaditi. Ne seže jim v pamet, da drevo raste sto let in več. Saj. Mi namreč razumemo, da so knezi postavljeni za mandat, morda dva, kakšen štor tudi za več mandatov, pa jim je malo mar, kje bodo za njihovega mandata lulali kužki. Še manj jih skrbi, da se tlačani zaradi novih in slabotnih mladih drevesc še pošteno obesiti ne bomo mogli v naravnem, da ne rečem zgodovinskem okolju, če nas bo že tako prijelo ...

Zato nam je mnogo bliže poseg občine Velenje v velenjskem Sončnem parku. Ničesar niso posekali, pač pa so na željo številnih sprehajalcev v parku v bližini Vile Rožle postavili javno stranišče.

Če že mora biti komu v parku sila, se nam nekako že zdi bolje, da se tam olajšamo tlačani, kakor da si duška z motorko v roki dajo naši knezi.