Tuje češnje

Pet ali sedem, včasih celo devet parov rok je obiralo rdeče kroglice in si jih tlačilo v usta in se tako kar s polnimi neprenehoma pogovarjalo, smejalo in kar sproti igralo spet neko igro, ki si jih je ta skupinica izmislila na desetine. Bili so nomadsko otroško pleme: zdaj na naši češnji, malo pozneje na robu sosedovega gozda, potem v eni od otroških sob ali pri poslušanju glasbe v tretji hiši ... Iz štirih ali petih sosednjih družin se je sestavila ta četica in skrb zanjo je vedno brez vnaprejšnjega dogovora prevzela hiša, pri kateri so bili.

Češnje ni več. Četice pa tudi ne. Prvo sem zlahka nadomestil z novim drevesom, a njenih vejic več nihče ne lomi v slastnem stegovanju mladih rok po zrelih sadežih. Če me ob kakšnem večeru najprej razveseli spomin, me hitro za njim v trpeči oklep stisne sedanjost. Polovica tiste skupinice se je že razkropila po svetu, nekateri pa to še vidijo kot svojo edino možnost. Ko se je Marko začel odpravljati na Novo Zelandijo, smo občudovali njegov pogum in obenem trdno verjeli, da se bo malo razgledal po tujini in čez nekaj mesecev bo nazaj poln vtisov spet na našem in svojem tako domačem bregu. Pa se je zavleklo in se še vleče – danes že vemo, da najbrž ne bo več nikoli za stalno tu. Pri Ani, ki je s svojo domišljijo in iznajdljivostjo prekašala vse druge, nam je njena pot in potem še študij na Finskem nekako sodil k njenemu temperamentu, a po nekaj letih se že zdi, da bo tudi njo tuja dežela kar obdržala zase. Ni pa si nihče najbrž upal pomisliti, da se bo miren in preudaren Luka odločil za Kitajsko, ki ga je očitno že začela načrtno posvajati. Pred tednom pa je na oni naši bivši češnji utihnil še en ščebet: Sanja se je preselila v Gibraltar. Še danes mi ni jasno, kako sta z njenim Janom s sosednjega grička sploh našla ta otoček na tej velikanski zemeljski krogli, a zdaj sta tam.

Šli so za tujimi češnjami. Saj bi se tudi na naši še lahko do sitega nazobali vsaj teden ali dva vsako leto, a domači sadovnjaki so postali preborni, da bi v njih našli vse, kar potrebujejo v mlade ženske in moške odrasli člani nekdanje otroške četice. Prekratko jim bilo je polje in so odšli čez morje, bi ugotovil Mile Klopčič. Njegova Marica je postala Mary Sustersich; kaj bosta Ana in Sanja, kaj Luka in Marko? Bodo ostali čisti ekonomski migranti ali pa bodo od tam kdaj res prinesli domov tisto, kar so se dobrega naučili?

Zgodovina našega pečalbarstva je kruta. V šestdesetih letih sem kot otrok jokal, ko se je oče odpravljal v Nemčijo. Saj nisem vedel zakaj: mati je jokala, čeprav sta se prej veliko pogovarjala in tudi meni in sestri dopovedovala, da se bomo le tako izkopali iz revščine. Pa je namesto veselja ob odhodu, da se bo to res zgodilo – jokala. Sam ob večerih v spominih na otroško četico z našega brega še ne jočem, a se moram pripraviti tudi na to, saj se tudi v naši družini vedno pogosteje omenjajo tuje in daljne dežele, kjer je kruh mehkejši in kjer cenijo, kar znaš.

Ko pa obredem okoliške vasi in mesteca in mi povsod pripovedujejo, kdo in kam je šel za kruhom, me postaja strah. Za celo srednje veliko slovensko mesto Štajercev že dela v Avstriji. Kakor v času očetovega odhoda, ko je vsaka tretja hiša v Halozah imela gastarbajterja nekje na severu. Kakor v času Mary Sustersich, ko je prekratko polje naganjalo ljudi čez morje. Živ je še spomin na čase nastajanja te naše podalpske deželice. Pred dobrima dvema desetletjema. Ko smo končno izbrisali vse hipoteke z naše idilične parcelice, smo na njej načrtovali rajsko hišico z rodovitnimi vrtovi in sadovnjaki. Ko bomo to postorili, pa povabimo nazaj domov vse tiste, ki so morali v tujino, ker je bilo doma prekratko polje, smo takrat obljubljali. Namesto tega danes morajo za njimi nove in nove četice pečalbarjev.