Tiskane izdaje
Kdor živi s takšno živaljo, ve, o čem govorim. To ni več žival, ki jo je človek uporabljal, tako kot vse druge svoje živali, samo za določen namen. Navezanost človeka na – domačo – žival je danes drugačna kot pred sto ali celo še pred 50 leti, ko so domače živali živele skupaj z gospodarjem, a vseeno malo stran. Gospodar je bival v hiši, živali pa v hlevih ali na dvorišču, kjer so izpolnjevale svoje funkcije. Meja je bila jasno določena s funkcionalnostjo živali in le v redkih primerih se je človek spoprijateljil z njo, tako kot se dandanes.
Kar je bilo nekoč izjema, je postalo zdaj pravilo. Spremenil se je tudi naš odnos do živali, ki jih redimo za prehrano. O teh bitjih, zaprtih v nekih industrijskih obratih, najraje vemo čim manj, čeprav si je v dobi interneta težko zatiskati oči pred njihovo dehumanizacijo. Po drugi strani pa nas internet preplavlja tudi s podobami živali, ki smo jih popolnoma počlovečili. Živali, ki jih vzamemo k sebi, v svoj dom, postanejo naši družinski člani, celo partnerji in ne več le koristni delavci, ki naj čuvajo hišo ali lovijo miši, če govorimo o dveh najbolj tipičnih vrstah.
Ni nenavadno, da je prav facebook, kot najbolj prijateljsko in tudi »družinsko« omrežje, prepoln podob krasnih živali, ki nas spremljajo skozi življenje. Njihova prisrčna navzočnost je, po eni strani, gotovo posledica tega, da smo druga bitja, ki jih uporabljamo za meso in drugo hrano ter za surovine, popolnoma popredmetili in odstranili iz svoje zavesti, po drugi strani pa tega, da smo popredmetili tudi drug drugega in imamo čedalje manj pristnih, medčloveških odnosov. Naši odnosi z drugimi so čedalje bolj zreducirani na virtualno resničnost, ker nam za kaj drugega zmanjkuje časa, volje in energije.
V to ohlapno analizo umestimo še narcisistično naravnanost človeškega značaja na prehodu v novo tisočletje, ki težko prenaša, da ima tudi drug človek svoj prav, svojo voljo in svoje muhe. In ker meje našega sveta omejujejo drugi ljudje ali pa živimo v takšnem vakuumu, da drugih okrog nas ni, je žival odličen surogat za medčloveške odnose. Živali so dovolj bistre, da se v to strukturo medčloveških odnosov zlahka vklopijo. Brez pomislekov si vzamejo toliko pravic, kolikor smo jim jih človeški partnerji pripravljeni dati.
Nekatere postanejo tako razvajene, da zrastejo skrbnikom čez glavo, drugim njihovi lastniki zapustijo dediščino, tretji hodijo z njimi k živalskim psihologom ali šepetalcem psov. Kako skladno živeti s svojim psom, ljudi danes zanima vsaj toliko kot vprašanje, kako živeti z življenjskim partnerjem.
Toda na vsa vprašanja, ki si jih zastavljamo kot ljudje, nam žal ne morejo odgovoriti. Po človeško domnevam, da si pes želi, tako kot človek, živeti, dokler gre, pa čeprav samo še en dan. In ko mu ga z injekcijo vzamemo, ker naslednji dan morda ne bomo imeli časa – je to res evtanazija? Na podeželju, kjer še izročijo bolehno žival lovcu, da ji pošlje v glavo milostni strel, ker je pač precej ceneje in hitreje, rečejo naravnost, da so jo dali ubiti, ali po domače, fentati. V mestih smo se nanje še malo bolj navezali, tako da jih – samo – evtanaziramo.
