Tiskane izdaje
Niso namreč nabijali srbskih neojodlarjev v neparnem ritmu. Bili so fantje, ki so hoteli, da vse mesto sliši Hej, brigade!, in skozi odprta okna moleli stisnjene pesti.
Državno proslavo ob dnevu državnosti je treba ukiniti. Ukiniti iz dveh, treh razlogov. Prvič, jasno, iz ideoloških, drugič pa iz kulturnoumetniških.
Nenazadnje pa tudi zato, da se ne bomo več mučili in se sramotili pred samimi sabo in drugimi. Bolje ne proslavljati, če evidentno ne znamo, kot pa vsako leto znova ugotavljati, da se ne moremo eksplicitno in kot eden, kot ena skupnost veseliti dejstva, da imamo državo.
Počakajmo na boljše čase in ukinimo proslavo vsaj do nadaljnega. Recimo do leta 2091.
Poskušali smo z avantgardo, poskušali smo s tradicionalizmom, poskušali smo s folkloro, poskušali smo z mainstreamom, poskušali smo z estrado, poskušali smo s standup komedijanstvom. Poskušali smo s pop glasbo, klasiko, eksperimentalno glasbo, etnom. S teatrom, recitiranjem, baletom, opero, skromnimi in spektakelskimi gesamtkunstwerki, atletiko, padalci, govori, politiki, prozo, poezijo, publicistiko. Poskušali smo z vsemi živimi in mrtvimi od Kučana do Kosovela, od Peterleta do Podbevška, od Drnovška do Danila I. in od Janeza do Janše.
Ne rečem, da mi kakšno leto ni bilo slučajno všeč — ampak res samo slučajno! —, toda edini nauk, ki ga lahko iz historiata proslav za dan državnosti potegnem, je ta, da je bilo vedno nekaj narobe. Vedno. Vsaj za nekoga.
In kako tudi ne bi bilo? Pet, deset, dvajset let stara država ne da nima česa proslavljati, a dejstvo je, da nima izoblikovanih ritualov — še najmanj pa takih, ki bi pasali na trdno, konsenzualno zacementirano ideološko podlago, s katerimi bi to lahko počela.
In jih tudi zlepa še ne bo imela. Slavilni državni rituali namreč niso stvar zavestnega, načrtnega političnega konsenza, temveč splošnega, nejasnega, tako rekoč nezavednega državljanskega občutja za simboliko.
Prav tako pa rituali niso stvar avtorskega dela, individualnih kreacij, temveč anonimnih ali vsaj neopaznih moderatorjev, ki vse skupaj ustvarjajo počasi, da nihče ne vidi sproti, seveda s pomočjo anonimnega kolektiva in tistega, kar je v sosledju mode in zeitgeistov najbolj večnega.
Z letošnjo proslavo je Božo Predalič — bog mu pomagaj! — zabil še zadnje žeblje na krsto njenega smisla.
Generalni sekretar vlade in predsednik koordinacijskega odbora za pripravo proslave je vse skupaj oksimoronično zajebal že v trenutku, ko je predlagal, da bi umetniki nastopali zastonj. Sama po sebi ta ideja ni bila slaba, je pa seveda predvidljivo izpadla kot neumnost ali celo nesramnost. Le kako je lahko pričakoval, da bi nekdo nekaj šenkal tistemu, ki ga tako sovraži in prezira, kot ljudje s te scene sovražijo in prezirajo to vlado?
S tem je Predalič tudi vnaprej omejil nabor nastopajočih in avtorjev proslave na tiste, za katere še nihče ni slišal ali jih še nihče ni zelo cenil. Še več! Že sam program proslave je s tem predestiniral kot neposlušljiv in negledljiv folklorni cigu-migu. S tem je ne le onesrečil mnoge — na čelu z mano —, v katerih slovenski ljudski plesi vzbujajo dobesedno fiziološko nelagodje, temveč je tudi potrdil do 23. junija letos zvečer ne povsem preverjeni, a očitno samouresničujoči se očitek, da je trenutna oblast inkulturirana približno toliko kot raja iz suburbije, ki nima pojma o ničemer.
Zdaj pa še malo politike v ožjem, najožjem pomenu te besede.
Vladne stranke so se v koalicijski pogodbi zavezale, da ne bodo odpirale ideoloških tem. No, ideološke teme so bile začepljene le nekaj mesecev, ob tej proslavi pa je duh komunizma spet ušel iz steklenice.
Ta metafora je napačna. Tako opisujejo situacijo drugi, jaz ne. Duh komunizma ni mogel uiti iz koalicijske buteljke, ker je že ves čas zunaj. Janez Stanovnik je to opisal z naslednjimi besedami: »Rdeča zvezda je simbol partizanstva in narodnoosvobodilne borbe. Rdeča zvezda je naš simbol, simbol narodnega ponosa. Dokler smo živi, nam tega nihče ne bo osporaval.«
Da vlada na proslavo ni povabila partizanov, ni bilo odpiranje ideološke teme, temveč zapiranje. Kaj pa naj bi storili? Dovolili, da tudi ta proslava zgleda kot še ena obletnica dražgoške bitke? Z vsemi tistimi modeli v slovenskih šajkačah z rdečo zvezdo in drugimi udeleženci muzeja na prostem? S to razliko, kvečjemu, da za mikrofonom tokrat ne bi bil Stanovnik in ne bi spet vreščé citiral Cankarja in nadiral Mussomelija?
Pa kaj bi vi radi? Ali niste bili zraven (ali videli posnetkov), ko so 26. junija 1991 zvečer pred parlamentom spustili zastavo s crveno zvezdo in dvignili novo s slovenskim grbom? Ali mislite, da je bilo to brez veze? Ali pa ste morda takrat držali figo v žepu?
Zadeve seveda niso tako preproste. Partizanstvo je del slovenske preteklosti — in to v glavnem pozitiven del. Je sicer passé, ni pa za na smetišče zgodovine. Za moje državljanske preference je sicer malo preeksponiran: v tem namreč ni prihodnosti, niti sedanjosti. Zato razumem SDS, da se je hotela partizanstva znebiti, saj hočeš-nočeš simbolizira tudi komunizem.
Res pa je, da komunizem ni edino, na kar pomislimo, ko vidimo borce s peterokrakimi zvezdami. Ko je SDS ob letošnji proslavi odrezala partizane, iz tega kompleksnega in kontroverznega simbola ni odrezala samo komunizma in emblema priljubljenega danskega piva, ampak še cel kup drugih stvari, nedvomno tudi pozitivnih, ki bi jih bilo primerno (če že ne lepo) videti v scenariju.
To je za SDS — ki najbolje funkcionira, če jo folk sovraži in prezira, in ki gre najraje z glavo skozi zid, pa kar bo, bo — sicer tipično.
S takšno držo bo ta vlada za rekomunizacijo Slovenije storila več, kot je kdajkoli uspelo vsem dosedanjim levim vladam s pomočjo ideoloških stricev iz ospredja in ozadja, vse od Murgel mimo Magistrata pa do Dražgoš. Pozablja namreč, da lahko imajo ukrepi — pri tako preprostem in trmastem narodu, kakršni so Slovenci — ravno nasproten učinek od zaželenega.
In nenazadnje, zgroženi Virant je v torkovih Odmevih rekel, da bodo v koaliciji morali največji stranki v bodoče »bolj gledati pod prste«: »Bomo pa brali scenarije ob enih, dveh ponoči,« se je pridušal. O, groza, si predstavljate?! To bi bila nočna môra vsakega politika — pa tudi vsakega volilca. Že od nekdaj jim dopovedujemo, naj se nehajo vtikati v nadzorne svete, zdaj se bodo pa začeli vtikati še v scenarije?!
Prosim, naredite nam uslugo in ukinite proslavo za dan državnosti.
