Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Ukinjanje agencije za knjigo: Dvakrat premisliti, enkrat udariti

Če bomo hoteli ohraniti slovenščino kot jezik omike in znanosti, bomo morali brez političnih predsodkov v njej objavljati.

sob, 02.06.2012, 15:00

Zgodba o ukinjanju agencije za knjigo (JAK) je sicer marginalna v kontekstu vsega, kar se zadnje mesece dogaja v Sloveniji, je pa zato toliko bolj paradigmatska, saj nazorno opozarja, da se v Sloveniji razmerje med družbo in državo vzpostavlja na novo.

Pri tem bi preveč poenostavili, če bi, vsaj pri knjižni kulturi, ločnico med različnimi razumevanji tega razmerja poenostavili na klasično levo/desno paradigmo: zakonske osnove za ustanovitev JAK je namreč v predprejšnjem mandatu vzpostavila vlada, v kateri je imela večino SDS, torej taista stranka, ki zdaj Agencijo postavlja pod vprašaj.

Seveda so razlogi, zaradi katerih so v tej stranki spremenili svoj odnos do organizacije tega področja, njihova interna stvar. Za širšo javnost je pač bistveno to, da se bo letos pomembno spremenila sistemska ureditev za izbor tistih zahtevnejših leposlovnih, znanstvenih in esejističnih del, ki v slovenščini zaradi majhnega knjižnega trga ne bi mogla iziti brez državne pomoči oziroma subvencije.

Dosedanji sistem je namreč, poenostavljeno rečeno, deloval tako, da so izbor subvencioniranih programov ali projektov po jasno določenih kriterijih opravile strokovne komisije, sestavljene iz nazorsko praviloma različnih, a hkrati nesporno prvovrstnih strokovnjakov s področij književnosti in znanosti. Izbor knjižnih naslovov je bil pri programsko financiranih založbah prepuščen založbam, strokovne komisije so ga le potrdile. Če upoštevamo, da je na razpisih vsako leto sodelovalo nekaj deset založb, in če ob tem malce hipotetično ugibamo, da je pri pripravi predlogov pri vsaki založbi sodelovalo v povprečju najmanj pet ljudi, lahko brez pretiravanja domnevamo, da je pri odločanju o tem, katera dela bodo subvencionirana, sodelovalo nekaj sto strokovnjakov s področij književnosti in znanosti, politika pa je bila iz tega procesa izključena. Že to dejstvo je – ob odprtosti komisij – jamčilo pluralnost tako izvirnih kot prevodnih subvencioniranih knjižnih programov. Še dodatno jamstvo za pluralnost in hkratno imunost na morebitne strankarsko-politične pritiske je bila odmaknjenost JAK od ministrstva, saj dnevna politika ni imela vzvodov, s katerimi bi se lahko neposredno vmešavala v odločitve agencije. Tako so bili namreč nastavljeni vsi akti agencije.

S tem je država odločanje o izboru subvencioniranih knjižnih del v celoti prepustila založbam in strokovnjakom, se pravi stroki in civilni družbi, pri čemer je pravila postavila tako, da je bilo praktično nemogoče nenamensko trošiti proračunska sredstva: vsi, ki so ta sredstva dobivali, so morali Agenciji predložiti ne samo izdane knjige, ampak natančna poročila in račune, s katerimi so dokazovali namensko porabo pridobljenih sredstev. Zaradi tega so imeli zaposleni v Agenciji in v založbah sicer kar nekaj administrativnega dela, a posledično v zadnjih letih praktično ni prihajalo do tega, da bi založbe dobivale državna sredstva in potem z njimi ne naredile tistega, kar so se obvezale (z eno samo resno izjemo, a so v JAK na neizpolnjevanje obvez pravočasno reagirali).

Skratka, kakorkoli stvari obrnemo, smo v Sloveniji imeli sistem, ki je depolitiziral odločanje o knjižnih subvencijah, v odločanje pritegnil širok krog kompetentnih ljudi in učinkovito nadzoroval porabo proračunskega denarja. Res pa je, da je bil tak način dela drag, saj je imel JAK osem zaposlenih (ki pa se niso ukvarjali le s subvencijami, ampak tudi s promocijo slovenskih avtorjev v tujini, knjižničnim nadomestilom, sejmi itd).

Dobra ocena dosedanjega dela JAK seveda ne pomeni, da je »agencijski« način razporejanja proračunskih sredstev za knjižno produkcijo edini možen. Odločanje o tem je lahko integrirano tudi v ministrstvo, tako kot je bilo do ustanovitve Agencije; a v tem primeru se razdalja do dnevne, strankarske politike močno zmanjša. Možno bi bilo tudi ohraniti Agencijo, a potegniti drugo drastično potezo in – kot so nekateri že predlagali – ukiniti strokovne komisije, odločanje o tem, katere založbe in kateri njihovi predlogi bodo subvencionirani, pa prepustiti kar zaposlenim v Agenciji. Še bolj radikalen korak v zmanjšanje stroškov dela pa bi bil, da bi ukinili tako Agencijo kot komisije in odločitev o tem, koga ali kaj subvencionirati, prepustili kar vsakokratnemu ministru, tako da bi ta sredstva razdelil v skladu z lastno presojo, založbe pa bi imele proste roke pri odločanju, kako jih porabiti. Edina kriterija za opravljeno delo bi bila število in kakovost izdanih knjig. Za tak način dela bi najbrž na ministrstvu zadoščal en sam uradnik s polovičnim delovnim časom.

Taka ureditev bi bila za slovenske razmere precej bizarna, a ni nujno, da bi dala zgolj slabe rezultate. Le tveganja bi bila večja. Če bi bil minister širok in odprt človek, ki bi se požvižgal na strankarske zveze in poznanstva, bi denar razdelil med tiste založbe, ki so že doslej resno, sistematično in z racionalnimi stroški izdajale subvencioniran program, nekaj pa bi ga namenil za razvoj, se pravi za začetnike na tem področju – in če bi bile vse založbe resno zavezane svojemu poslanstvu, bi bila knjižna produkcija najbrž enako dobra kot doslej. A v Sloveniji reči žal redko delujejo tako: tudi če bi minister denar razdelil v najboljši veri, založbe pa bi redno izdajale subvencionirane knjige, bi se skoraj zagotovo pojavili žežnjači, ki bi mu očitali, da deli denar strankarskim ali pa kapitalskim prijateljem – in če bi žežnjali dovolj dolgo, bi iz tega slej ko prej nastala medijska zgodba, ki bi zelo verjetno večino tistih, ki se ukvarjajo s knjigami, prepričala, da se morajo obnašati politično všečno, če želijo dobiti denar. Od tu pa bi bil najbrž manj kot korak do razmer, v katerih bi bile zveze direktorjev založb in politični profili programov ključni za pridobivanje subvencij, s čimer bi se odločanje o založniških programih z avtorjev, prevajalcev in urednikov preneslo na politike in direktorje založb. Da ne govorimo o tem, da bi s takim sistemom odprli vrata sumom o nenamenski rabi denarja.

Skratka, odločanje o tem, kateri sistem je boljši, ni enostavno: če je prvi drag, a hkrati transparenten in pušča civilni družbi avtonomijo, je drugi cenejši, a bolj tvegan, saj lahko hitro zdrsne v korupcijo in v nadzor politike nad civilno družbo. Povedano drugače, odločitev o tem, kateri sistem je boljši, bi morala biti tesno povezana z oceno, ali živimo v družbi, v kateri so ljudje imuni na take ali drugačne skušnjave, povezane predvsem z drugim, petim in sedmim naglavnim grehom (= pohlep, požrešnost, lenoba), ali pa je bolje nastaviti sistem tako, da že v temelju onemogoča nenamensko trošenje proračunskega denarja in klientelizem (ki ga v tako majhni družbi, kot je slovenska, najbrž nikoli ne bo možno povsem izkoreniniti).

Glede na vsesplošno stanje duha v družbi bi sam vsekakor raje glasoval za drugo opcijo – in bi, malce paradoksno, prej zmanjšal denar za programe, kot pa da bi varčeval tako, da bi ukinil JAK (pri čemer se poslovanje Agencije da poenostaviti in poceniti, a to je trenutno zgodba za v oklepaj). Poleg slabe odpornosti Slovencev na naglavne grehe to utemeljujem predvsem z dejstvom, da je slovenska intelektualna produkcija pod močnim pritiskom angleščine, saj znanstvena besedila praviloma nastajajo v angleščini, vedno več pa v tem jeziku beremo tudi leposlovje, ker so knjige v angleščini praviloma cenejše od slovenskih prevodov (kar ni samo naš problem, največji svetovni trgovci z angleškimi e-knjigami namreč poročajo o 300-odstotni letni rasti prodaje v celinski Evropi).

Če bomo torej hoteli ohraniti slovenščino kot jezik omike in znanosti, bomo morali brez političnih predsodkov in zavor v njej objavljati dela, ki bodo posegala na različna področja leposlovja in znanosti, saj bo sicer slovenščina krnela v govorico, v kateri bo možno ubesediti le enostavna spoznanja, misli in čustva. Da bi presegli tovrstne omejitve, bi kot skupnost morali vključiti vse svoje intelektualne potenciale – to pa najlaže naredimo tako, da odločanja o knjižni produkciji ne prepustimo nekaj uradnikom in politikom, ampak urednikom, avtorjem in znanstvenikom.

Zato bi bilo odlično, če bi na ministrstvu, kjer je kar nekaj kompetentnih ljudi za področje knjige, še enkrat premislili o svojih načrtih. Ne nazadnje tudi zato, ker rešitev, ki jo zdaj predlagajo (= agencija naj sredstva za svoj obstoj pridobi na trgu, država bo dala denar le za programe), kar kliče h korupciji: glede na to, da na področju knjige zunanji sponzorji praviloma podprejo konkretnega avtorja, knjigo ali založbo in pri tem ne želijo posrednikov, bi seveda agencija za svoj obstoj najlaže dobila sredstva od tistih založnikov, ki jih subvencionira. Kar je skoraj tako slabo, kot če bi v zakonodajo zapisali, da je minister denar za subvencije dolžan razdeliti svojim (strankarskim) prijateljem.

*****

Dr. Miha Kovač je profesor na oddelku za bibliotekarstvo ljubljanske Filozofske fakultete in direktor razvoja v založbi Mladinska knjiga.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
1 komentar
wladymyr

Jak je v razporku nag


Ali naj obstaja med avtorjem, rokopisom in založništvom še tretji, ki drži svečo pri postelji, da je jak tak penetriran zakon kulturno migljivo?

Ko smo ponudili Slavku za pregelj v vozu podporo, je odklonil, češ v naduti drži pisarniško, da je dovolj samozadosten. Zato naj zdaj sklestijo to pisarnico, že zdaj in doslej je tu zaposlenih ne le preveč, ampak posebej odveč.

Miha KOvač &Co so pozdravili zdrs literature kot knjige na notranji razcvet šarlatanov, umetnike pa so dali na nakovalo, da so stolkli po njihovih glavah svojo postkomunistično nasilno ideologijo - kajti njim ni važna npr. besedna umetnost, ampak propaganda za šarlatane in agitacija za nagrade masovnih piscev, čeprav nas je le nekaj književnuikov samo, ki se ne pustimo vreči v ogenj, da nas stolče kakšen ideološki kovač.

Agencijo, menda za knjigo bolj kakor proti književniku, bo treba razveljaviti uradno, odvzeti pisarno in delovati v ureditvi slovenskih založb, ki so vasezalupinjene do nore samovolje in posplošene samozadostnosti, saj jim je čisto vseeno, dokler jih subvencionira ali plačuje - le država. To kompartijsko linijo botreba vsaj v letu 2012 ukiniti, jak pa spraviti na racionalitirani temelj plačanosti, če sploh.

02. junij 2012, ob 15:26:09
1 komentar
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej