ULEB ali FIBA? Vseeno

ULEB ali FIBA? FIBA ali ULEB? Medtem ko si v košarkarski Evropi belijo glave, kako bodo videti klubska tekmovanja v naslednji sezoni, je odgovor za Slovence zelo preprost. Igrali bodo pod okriljem tistega, ki jih bo sploh maral. Seznam kandidatov pa je zelo kratek. Kot običajno se poskuša preriniti do vidnih vrst Union Olimpija s spričevali iz prejšnjih desetletij, druge pa še vedno skelijo opekline, ki so jih staknili v nedavnih dvobojih z Avstrijci, Danci, Latvijci in Finci v pokalu FIBA. Zato kvečjemu razmišljajo o manj zahtevnem in bistveno cenejšem pokalu Alpe Jadran, ki se je lani rodil na pobudo Heliosa, v njem pa so poleg Domžalčanov in Zlatoroga igrala moštva srednjega avstrijskega, hrvaškega in slovaškega razreda. To je očitno smer, v katero nas nosi tok.

Generalni sekretar KZS Rašo Nesterović je resda pred letom v pogovoru za Delo vztrajal, da je nesprejemljivo, da Slovenija nima evroligaša in da ga zaradi spornega ustroja še lep čas ne bo imela. Češ, Slovenija, Hrvaška in Srbija bi morale prek svojih DP prispevati po enega predstavnika med evropsko elito. Toda namesto da bi se v minulih 12 mesecih približali uresničitvi njegovih želja, so naši klubi storili dodaten vzvratni korak ali dva. Slovenski prvak Tajfun bo pristal na zadnjem mestu v ligi ABA, v velikem strahu pred izpadom sta tudi Krka in Olimpija. Poleg treh srbskih in treh hrvaških zasedb sta namreč pred njima tudi najboljši ekipi iz Črne gore in Makedonije, predstavnik BIH pa je enakovreden. Da bi se lahko prikradli v evroligo, bi moralo v njej sodelovati vsaj sto moštev; raje nekaj deset več.

Ob takšnih dosežkih in ambicijah je za klube iz lige Telemach domala vseeno, kdo vlada evropski košarki. Zato vodilni možje KZS s pretirano dramatičnim pridihom napovedujejo današnji obisk predsednika Mateja Erjavca na sedežu FIBA. V slogu: zagovarjati se bomo morali, ker ne znamo obvladovati klubov in njihove vpletenosti v ligi ABA, ki se je pri izbiri evropskih pokalov očitno odločila za ponudbo ULEB. Da je le ne bi zato skupila reprezentanca Igorja Kokoškova, so bili prestrašeni pred Erjavčevim odhodom v Švico in s tem močno poveličevali vlogo naše nacionalne zveze, kot da bi bila nekakšna sila razuma v regiji. V podobno vlogo so se vživeli že med lansko destabilizacijo lige ABA, ki jo je nato FIBA vendarle znova priznala. Zakaj bi morala torej zdaj groziti komurkoli, ker igra v prvenstvu njene članice?

Gre torej za napoved novih pretresov v soseščini in so v Ženevi začutili, da je najbolje začeti pritisk pri najšibkejšem členu? Ali pa pri KZS nadaljujejo kampanjo, ki bi jih leta 2018 le pripeljala v 23-članski izvršni odbor FIBA? Odkar je Iztok Rems pri volitvah predsednika FIBA Europe pred dvema letoma namenil slovenski glas Makedoncu Danielu Dimevskemu namesto prepričljivemu zmagovalcu Turgayu Demirelu, so namreč zašli v nemilost. »Za kazen« spremljajo Turkove odločitve le prek sporočil za javnost, sanjarijo, kaj vse bi lahko spremenili in izboljšali, če bi lahko sedeli za veliko mizo tako kot Belgijci, Bolgari, Madžari, Islandci, Norvežani, Romuni, Švedi in še kdo, ter servilno nabirajo pozitivne točke. Potrpimo torej še dve leti.