Uradno: valutne vojne ni

Vsaka država ima pravico do gospodarske politike, o kateri trdi, da jo navdihujejo domače potrebe, nikakor pa ne želja po tem, da bi si z razvrednotenjem lastnega denarja pridobila izvozne prednosti pred drugimi državami.

Niso samo ciniki tisti, ki si tako tolmačijo rezultate zasedanja skupine dvajsetih držav, katerih predstavniki so se prejšnji konec tedna sestali v Moskvi. Res je, da so finančni ministri in guvernerji centralnih bank gospodarsko najpomembnejših držav podpisali obvezo, da se ne bodo spuščali v tisto, kar se v posebnem besednjaku imenuje kompetitivna devalvacija valut. S tem so pravzaprav ponovili obvezo, ki so jo že pred tremi leti sprejeli na srečanju držav ali vlad. Če vse skupaj prevedemo v enostavnejši jezik, to pomeni, da so se izrekli proti odkritemu začenjanju valutnih vojn ali sodelovanju v njih. Očitno je, da niso bili sposobni povedati kaj bolj jasnega glede tega, kaj narediti v primerih, ko ni dvoma, da notranja politika določene države na veliko vpliva na tečaj izmenjave svojega denarja, ne glede na to, kaj je glavni motiv te politike. Povedano drugače, najprej je brez odgovora ostalo vprašanje, ali je lahko valutna vojna svojevrstna kolateralna škoda, ki jo je povzročila gospodarska politika pomembne države, nato pa tudi vprašanje, ali je mogoče v zvezi s tem kakor koli ukrepati na globalni ravni?

Po izidu tega zasedanja G20 je banka Goldman Sachs z Wall Streeta skovala novo definicijo sedanje ureditve pri izmenjavi različnih vrst svetovnega denarja. Po novem gre zdaj za nekooperativno drsenje tečajev.

Prav tako se niso izpolnila pričakovanja glede tega, da utegne skupina G20 povedati kaj bolj odločnega o najnovejših potezah vlade v Tokiu na tem področju oziroma o potezah, ki so izzvale odločne odzive iz Berlina in tudi iz drugih mest. Verjetno so računali, da bi se lahko za takšne odzive tudi znotraj skupine G20 našli zavezniki v vrstah manjših, izvozno usmerjenih azijskih držav. Kot se je pokazalo, pa so bila pričakovanja nerealna že zato, ker celo skupina sedmih najpremožnejših držav ni bila sposobna, da bi že predhodno sprejela svoje stališče. Okleval pa je tudi Washington: potem ko so najprej izrazili podporo najnovejšim ukrepom japonske vlade, je bilo iz ameriške prestolnice slišati tudi godrnjanje, zakaj oblast tako na veliko razglaša svojo željo po tem, da se zmanjša vrednost jena v primerjavi z drugimi vrstami svetovnega denarja (jen uboga novo vlado, tako da je v primerjavi z dolarjem in evrom od novembra izgubil od 15 do 20 odstotkov vrednosti). G20 se torej ni odzvala na japonsko ravnanje, glede katerega prav tako velja splošna formula dovoljenja za politiko, o kateri pravijo, da je v skladu z domačimi potrebami, če se pri tem javno ne izraža želja po zniževanju vrednosti denarja. Morda je to svojevrsten uspeh za G20: v Tokiu še naprej počnejo, kar so si zadali, so pa prenehali izražati svoje želje glede jena. Vsaj za nekaj časa.

To pa še ne pomeni, da so Japonci nekakšni krivci glede na preostale dele sveta. Jen je imel vse do krize leta 2008 v primerjavi z dolarjem (evrom, funtom) še precej nižji tečaj, kot ga ima danes. Okrepil se je po tem, ko je prestrašeni svetovni kapital bežal pred vsemi mogočimi tveganji in iskal nekakšno zavetje. Pri tem ga ni prav nič motilo dejstvo, da se država že dve desetletji nikakor ne more rešiti iz deflacijske krize. Pravzaprav je bilo ravno obratno: vrednost denarja države, v kateri se znižujejo cene blaga in storitev, se povečuje že po definiciji.

Prav tako tudi ni kakšna posebna uganka, zakaj ni bila G20 sposobna karkoli povedati o tistih domačih politikah, ki neizogibno vplivajo na tečaje izmenjave denarja tudi takrat, ko to ni njihov cilj ali kadar tega vsaj ne razglašajo kot cilj.

Upor proti tem politikam, naj spomnimo, je običajno izbruhnil v vrstah revnejših držav – v nasprotju z najnovejšim primerom, ko je vstaja izbruhnila v klubu premožnih držav. Brazilski finančni minister Guido Mantega je pred tremi leti prvi vznemiril G20, ko je politiko mrzličnega tiskanja dolarjev razglasil za napoved valutnih vojn. Sicer pa je bilo slišati tudi ostrejše ocene posledic takšne politike na druga gospodarstva: Vladimir Putin je o tem govoril kot o huliganstvu. Je pa vse skupaj zamrlo, potem ko je na vse očitke iz Washingtona nenehno prihajal isti odgovor: možno je, da naša gospodarska politika tudi vam povzroča probleme, vendar je to naša politika. Gre torej za eno od različic brutalno iskrenega odgovora finančnega ministra v vladi Richarda Nixona na žalostinke zaradi dogajanja z ameriškim denarjem v zgodnjih sedemdesetih letih: dolar je naš denar in vaš problem.

Ekonomist Robert Mundell je zdavnaj razkril, zakaj morajo zlasti revnejše države trpeti v takšnem režimu divjanja tečajev vseh vrst papirnatega denarja. Gre za položaj, ki ga je Nobelov nagrajenec razglasil za nemogočo trojico. Dokazal je, da obenem ne gredo skupaj tri stvari: svobodno pretakanje kapitala prek državnih meja, trdni tečaji izmenjave denarja in neodvisna denarna politika. Ob današnji politiki premožnejših delov sveta je takšna revna država prisiljena izbirati oziroma se mora nečemu odreči, čeprav meni, da je zanjo to odrekanje slabo. Mora izbirati med tem, ali naj dopusti uvoz inflacije ali takšno rast zunanje vrednosti lastnega denarja, ki bo ogrozila njen konkurenčni položaj v globalni areni. Prav to pa je tudi eden od razlogov za velikansko povečanje deviznih (v glavnem dolarskih) rezerv, za katere so se v zadnjih desetletjih odločale revnejše države, zlasti azijske. Seveda to ni videti kot ekonomsko upravičen trend: Mednarodni denarni sklad računa, da se bodo globalne devizne rezerve do leta 2020 povečale na 200 odstotkov, do leta 2035 pa celo na 700 odstotkov ameriškega bruto domačega proizvoda (če se bo seveda nadaljeval sedanji trend naraščanja deviznih rezerv). G20 je tukaj precej pomagala s sporazumi, po katerih imajo dobro vodene države, ko potrebujejo sredstva, možnost, da na okencu IMF dobijo velika posojila na dve leti, tako da jim ni treba za vsako ceno kopičiti rezerv za čase, ko bi se znašle v težavah. A omenjeni problem ostaja.

Politika nezadržnega tiskanja cenenega denarja se včasih brani tudi bolj uglajeno, kot je bila teza o našem dolarju in vašem problemu. So tudi posamezniki, ki pravijo takole: če takšna politika stopnjo rasti največjega svetovnega gospodarstva vrne na predkrizno raven, nato pa še stopnje rasti nekaterih drugih premožnih držav, bodo imela gospodarstva vseh preostalih držav od tega več koristi kot škode, ki jim jo sicer povzroča ta politika.

Prav v tem se verjetno skriva glavni razlog, zakaj ni bila G20 sposobna ugotoviti nič bolj določenega glede tega, kar se – upravičeno ali ne – razglaša za valutno vojno, tekmovanje v zmanjševanju vrednosti denarja, tekmovanje proti dnu itd. Popolnoma nasprotujoča so si tudi stališča, kaj je v teh časih dobra ali nujna denarna politika. In ti spori ne obstajajo zgolj med premožnimi in revnimi. Vsaj tako siloviti so tudi znotraj posameznih premožnih držav, a tudi med njimi. Torej, čeprav G20 ne priznava, da gre za tekmovanje, ki je v resnici valutna vojna, očitno ni možno zanikati sporov v zvezi z denarnimi politikami.

Zelo verjetno je, da utegnejo to temo umakniti s svetovnega dnevnega reda, s tem ko bodo obnovili predkrizni tempo gospodarske rasti. Problem pa je, da tega za zdaj ni na vidiku, tako da prihajajo tudi s te strani vse močnejši udarci po skrajno lagodni denarni politiki. Menda zato, ker se zdaj ugledni zagovorniki te politike zavzemajo, da bi tudi dobesedno v tej situaciji prešli na politiko metanja denarja iz helikopterja – politiko, ki jo je pred desetletjem priporočal Ben Bernanke, prvi mož tiskarne dolarjev, vrsto let pred njim pa tudi Nobelov nagrajenec Milton Friedman. Sicer pa obstaja več možnosti: od neposrednega financiranja primanjkljajev državne blagajne s sveže natisnjenim denarjem do podarjanja večjih vsot denarja vsem ali večini državljanov. Burne razprave o tem je sprožil eden od najvišjih britanskih finančnih funkcionarjev.

Torej je bolj malo verjetno, da bo tema valutnih vojn zlahka potonila v pozabo.