Uravnoteženo cepljeni mediji

Skupine anti-cepilcev (tistih, ki pod krinko svobodnega odločanja o cepljenju temu v resnici nasprotujejo) zadnje čase dobivajo vedno več medijskega prostora. Skoraj vedno, kadar je objavljen kakšen članek ali prispevek o cepljenju, ta poleg stališča strokovnjaka, se pravi zdravnika, vsebuje tudi mnenje katerega od anti-cepilskih gibanj.

Mediji pri tem vsakič znova naredijo isto napako: s tem, ko anti-cepilce postavijo ob bok zdravnikom, avtomatično tako povečajo njihovo kredibilnost, da jim neumnosti in očitne manipulacije, ki si jih privoščijo v teh medijskih nastopih, sploh ne morejo več škoditi. Je pa res, da tako predstavijo obe plati zgodbe. Vprašanje je, za kakšno ceno.

Hec je v tem, da ta zgodba nima dveh plati. Kajti, ko vam bodo mediji pri predstavljanju »druge plati« postregli s srce parajočo zgodbo o povezavi med cepljenjem in avtizmom, vedite, da je bila ta že davno ovržena. Leta 1998 je namreč raziskovalec in nekdanji kirurg Andrew Walefield na skupini otrok v neki londonski bolnišnici opravil številne teste, s katerimi je želel dokazati, da trivalentno cepivo proti ošpicam povzroča avtizem. Raziskava je dvignila dovolj prahu, da mnogi starši svojih otrok niso cepili.

Kasnejša novinarska preiskava je pokazala, da raziskava pred objavo ni bila strokovno recenzirana. Še več: v času raziskave je Wakefield prijavil patent za dražje enovalentno cepivo proti ošpicam. Ceno za človeško brezobzirnost in pohlep zdaj plačujejo številni Britanci, saj se južni del države spopada z najhujšim izbruhom ošpic v zadnjih desetletjih. Vsaj en oboleli je za posledicami okužbe tudi umrl.

V tednu, katerega konec držite v rokah, smo bili že tradicionalno priča praznični zgostitvi časa, v kateri kar nekako neopazno mine tretji maj, mednarodni dan svobode medijev. Strateško postavljen takoj za praznikom dela, ko so želodci politikov in analitikov še težki od golaža in oči pekoče od kresovanja, je ta praznik priložnost, da mediji in novinarji v miru pregledajo razmere in jih ocenijo.

To ocenjevanje, vsaj pri nas, pa navadno poteka v odnosu do oblasti oziroma, širše, do politike. Kar je razumljivo. Ta je namreč slovenske medije pred časom uspešno skopila s tem, da jim je vsilila načelo enakomerne zastopanosti, bolj znane kot »uravnoteženost«. Gotovo se spomnite: ena od večjih strank, ki je pogosteje v opoziciji kot v vladi, je leta dolgo neskončno rada štela vrstice, minute in sekunde, ki so bile v vodilnih medijih namenjene njenim paradnim konjem, ne glede na količino neumnosti, ki so jo ti izrekli.

Videvši, da je pristop učinkovit, so ga hitro posvojili v vseh drugih strankah ter tako po svojih močeh prispevali k inflaciji neumnosti v medijih. A »uravnoteženje za vsako ceno« ima žal dosti širše posledice, saj so mediji to načelo začeli uporabljati tudi na področjih, ki so dosti bolj pomembna od dnevne politike. Denimo, pri cepljenju.

Ob svojem prazniku bi slovenski mediji lahko poleg odnosa do oblasti in (občasno) do kapitala povsem resno premislili tudi o svojem odnosu do državljanov. Namesto da bi jim vedno bolj pogosto ponujali uravnotežene neumnosti, bi končno lahko spet začeli izvajati vlogo filtra in vnaprej izločali posameznike in skupine, ki svoje mnenje gradijo na antiintelektualizmu, fantazijah in teorijah zarote.

Državljani v digitalni dobi informacije resda dobivajo iz različnih virov. A pričakovati, da bodo »uravnotežene neumnosti« na kateremkoli področju že sami korigirali z informacijami iz drugih virov, je približno tako, kot če svojega otroka ne cepite in računate, da ne bo zbolel, ker so drugi otroci cepljeni. Prej ali slej bo nekje popustilo. Malo več selekcije pri temah, kot je cepljenje, bi medijem (vsaj posredno) vrnilo samozavest tudi v odnosu do politike in kapitala. Princip je namreč isti, pa čeprav cepiva proti neumnosti še niso izumili.