Utopija

Gledališki oder je bil opremljen z minimalističnimi rekviziti, za kulisami pa je več igralk in igralcev bruhalo. Slabost članov ansambla je bila predvidljiva in predvidena. Tudi med peščico gledalcev je bilo nekaj takih, ki so pred usti diskretno držali plastično vrečko. Konceptualnega umetnika Emila Hrvatina, ki je danes znan kot Janez Janša, da so na gledališki stol kar privezali, tako hudo je bilo z njim. Za varnost v gledališču so skrbeli ruski padalci, ki so dobro vedeli, kaj morajo storiti. Celo gledališče pa se je premikalo gor in dol. In gor. In dol.

Haluciniram? Ne. Pred poldrugim desetletjem sem imel privilegij, da sem s Kozmokinetičnim kabinetom Noordung, projektom Dragana Živadinova, obiskal Zvezdno mesto, ruski center za urjenje kozmonavtov. Potem smo se vkrcali na ogromno letalo, v katerem se je dogajala gledališka predstava Biomehanika Noordung. Predstava se je v zgodovino svetovnega teatra vpisala zato, ker je potekala v breztežnostnem prostoru. Orjaško letalo iz sovjetskih časov je letelo tako, da je med vzponom pospeševalo, kolikor se je dalo, potem je na neki točki pospeševanje ustavilo, katapultirani potniki pa smo se zahvaljujoč skrajno prefinjenemu pilotiranju za pol minute znašli v breztežnostnem stanju. Pod stropom letala, predelanega za potrebe urjenja kozmonavtov, smo se strašansko zabavali, ker je občutek težnosti izginil. Čez dvajset sekund se je oglasil alarm, ki je napovedoval, da se gravitacija vrača. Tiste, ki se niso znali vrniti proti tlom letala, so v zadnjem trenutku prizemljili padalci.

Cilj Dragana Živadinova je bil jasen že tedaj. Njegov teater se bo tako ali drugače dogajal v vesolju. Teater bo tam, kjer ni težnosti, tam, kjer pojma »zgoraj« in »spodaj« postaneta nepomembna. Doseči želi nemogoče. In to mu gre kar dobro od rok. Vsak dan je bliže vesolju. Na njegovem seznamu utopičnih idej je osupljivo veliko odkljukanih projektov.

A tudi seznam utopij drugih dveh udov organizacije Neue Slowenishe Kunst, Irwinov in Laibacha, se spreminja v seznam uresničenih ciljev. Nekoč so člani gibanja NSK sklenili, da bi postavili državo. In potne liste imajo že toliko časa, da bi potrebovali nove, kajti rok trajanja slehernemu potnemu listu nekoč poteče. Ko so Irwini v osemdesetih razstavljali v galeriji Škuc, so zagotovo merili na retrospektivo v Moderni galeriji. In zdaj ima razstavo v Moderni galeriji celoten NSK. Utopija Irwinov je, da bi spremenili parametre umetniškega trga in njegove meje prestavili proti vzhodu. Morda še niso na pragu vesolja, kot je Dragan Živadinov, a parametre trga so spremenili že s tem, da so sami postali del trga.

In Laibach? Pred dnevi sem se v Moderni galeriji dobil z Janijem Novakom, glasnogovornikom Laibacha. Pričakoval sem, da bo prišel odet v kakšno resno uniformo in obut v zloščene škornje, prikazal pa se je v kratkih hlačah, poletni srajci in sandalah. Hkrati pa se njegova utopija, da bi Laibach, raziskovalci razmerja med totalitarizmom in umetnostjo, nekoč nastopili na odru, ki je z vsem svojim obsegom ujet v totalitarni kontekst, očitno uresničuje. Totalitarizem in umetnost se bosta v drugi polovici avgusta srečala na odru severnokorejske prestolnice. Novak je napovedal, da bodo Laibach občinstvo Severne Koreje razveselili z mehko interpretacijo lastnih napevov.

Utopija. Umetnost in utopija. Morda pa se udi NSK v resnici ne ukvarjajo le z vprašanji umetnosti in totalitarizma, umetnosti in univerzuma ter umetnosti in trga. Ukvarjajo se z utopijami. In ko gre za utopijo, ne gre spregledati, da bomo kmalu praznovali pomembno obletnico. Thomas More, mož, ki si je pojem »utopija« izmislil, je o kraju sredi Atlantskega oceana, kjer obstaja popolnoma drugačna, bolj pravična družba, pisal leta 1516. Torej pred pol tisočletja. Utopija pomeni kraj, ki ga ni. Morda pa je prišel čas, da kraj-ki-ga-ni postavimo. Utopija, otok sredi Piranskega zaliva v obliki Malevičevega križa, na katerem bi bile stvari postavljene drugače, kot so v preostanku sveta. Izziv za Irwine in NSK. Ter za slovensko gradbeniško stroko.