Tiskane izdaje
Recimo, da je jezik ogledalo, ki občutljivo razkriva, kaj je v človeku, in pove, kaj vse je tudi v narodu. Koliko je čistosti in nečistosti, zaprtosti in odprtosti, prožnosti in togosti, prisluha družbenim tokovom in globoke gluhosti za spremembe.
V Franciji se, ne le akademsko, ampak predvsem in tudi medijsko-politično, že lep čas trgajo v jezikovni debati: francoščina je na prepihu, angleščina se kot »globalščina« vanjo zajeda morda bolj kot kdaj prej, v ospredju so vprašanja, kako popraviti prastare družbene vzorce – danes so kristalno jasno videti kot zgodovinske krivice –, ko moško v besedju nadvlada žensko. »Drugi« spol je prisiljen na večno prilagajanje, seksizem ga je obsodil na jezikovno podjarmljenje. Na tem, slovenskem mestu ne bomo nizali francoskih primerov, čeprav si je zlahka predstavljati, kako samo en moški primerek tudi v jeziku »povozi« žensko množino.
Zato si francoska ministrica za kulturo Françoise Nyssen želi, da bi Francozi civilizacijsko napredovali in bi se, mnogo bolj občutljivi in ozaveščeni, bíli proti stereotipom in nazadnjaštvu v govoru. Končno da je treba tudi jezikovno in v najbolj nevtralnem pomenu besede, »poženščiti« nazive in poklice, v katerih je žensk že dolgo ogromno, vsaj pol, če ne celo več kot moških: recimo pisateljic. Bo Francozinja, ki pisateljuje, le postala écrivaine, pisateljica, ali (se) bo še naprej (imela za) écrivain, pisatelja?
Vprašanja jezikovne enakopravnosti vstopajo v ospredje v dobi (za neredke celo pretirano) velike skrbi za politično korektnost in v času, ko se (predvsem) Francija ideološko trga ob spolnem škandalu, v katerega se je pogreznil priznani švicarski islamolog Tarik Ramadan, in je svet še mnogo bolj in po hollywoodsko zatresla afera Weinstein. Velika tišina ne more biti prava pot evolucije, sploh če je razlog zanjo oportunizem, čas mora dozoreti v moškem spoštovanju ženskega in, kajpada, obratno.
Francoska ministrica Françoise Nyssen je prepričana, da so za predrugačenje mentalitete ob besedah nujna povsem konkretna dejanja, zato se bodo, kot je povedala v intervjuju za Le Point, proti spolnemu nadlegovanju jasno mobilizirali in ga pojasnjevali po šolah. Občutljivost za enakost spolov kaže tudi predsednik Emmanuel Macron, ki se dosledno naslavlja tako na državljanke kot na državljane in tako postavi oba spola družbeno pravično drugega ob drugega. Verbalno zagotovo sledi temu, kar je obljubljal vnaprej: politiko, v katero bosta vključena oba spola. In zato se prav zdaj v Franciji toliko prepirajo o »vključujoči pisavi«, ko naj bi, tudi v splošnem pomenu, v uradnih dokumentih žensko vselej stalo ob moškem. Na primer: volivci/-ke, les électeur/-rice/-s.
Ni si težko predstavljati, koliko je zdaj političnega ligvističnega prepiranja in očitkov o nepotrebnem kompliciranju, zaradi česar se je proti vključujoči pisavi zdaj postavil sam premier Edouard Philippe. Misliti si je, kako nazadnjaško privlačno-odbojno se trkata oba principa, s koliko trdoživosti in stereotipov se prastari kodi upirajo novemu, koliko se tradicija v času strašno hitrega spreminjanja »postavlja po robu« revoluciji ... in vendar je debata dobro znamenje, da − čeprav se neredko zdi nasprotno − stopamo naprej, in ne v nekdanjo temo. V tej luči si je mogoče zamisliti vse strašne boje, ki prav tako v jeziku civilizacijsko čakajo družbe v prihodnosti: ko se bo lahko začel ozaveščeno prebujati, zdaj samo v pičlih nekaj državah uradno opaženi in priznani, »tretji« spol.
