V čigavih rokah

Obzorje je temačno in ni podob, ki bi ga lahko razsvetlile. Najverjetnejši zmagovalec volitev marca v Italiji je Silvio Berlusconi, njegova desnosredinska koalicija ima največ vetra v jadrih, kaže večina javnomnenjskih raziskav. V tem primeru bo razvpiti trikratni premier ključen za omejitev vodilne vloge nepredvidljivega Gibanja 5 zvezd in skrajnodesničarske Severne lige, v primerjavi z eno in drugo stranko ima Naprej, Italija zmernejša stališča. Povolilni razplet, ki se nakazuje, je čudna perspektiva.

No, popularnejši od Berlusconija je Matteo Renzi, vendar nekdanji predsednik vlade, ki se je po referendumu o ustavni reformi konec leta 2016 osramočen poslovil, ni sposoben sklepanja koalicij. Levica je razdrobljena, politik iz Toskane nima ne prijateljev ne zaveznikov, razdražil je preveč ljudi. Njegova vrnitev v vélikem slogu ni verjetna. Zato se 81-letnik zdaj ponovno lahko predstavlja kot rešitelj Italije. Celo Bill Emmott, nekdanji urednik Economista, ta je 2001. izšel s kultno naslovnico Zakaj je Silvio Berlusconi neprimeren za vodenje Italije, tačas piše o odrešitveni vlogi Berlusconija. Zadnji je pač protagonist bolj zmerne smeri kot Matteo Salvini ali Luigi Di Maio.

V primerjavi z alternativami, recimo manjšinsko vlado Gibanja 5 zvezd oziroma garnituro z Ligo na čelu, je torej Berlusconi videti varnejša izbira. Kakšna ironija. Leta 2011 je moral nečastno oditi, zaradi utaje davkov je bil pravnomočno obsojen in ne more kandidirati: ne voditi vlade ne sedeti v parlamentu. A še vedno je na italijanskem političnem prizorišču tako rekoč nenadomestljiv. Med drugim je tudi lastnik vodilnih komercialnih teve postaj. V primerjavi z volitvami leta 2013 utegne njegova stranka Naprej, Italija izgubiti dva milijona glasov, toda s tristrankarskim zavezništvom, v njegovi koaliciji sta Liga in Bratje Italije, lahko postane največja skupina v rimskem parlamentu. Paradoks, Berlusconi, ki so ga izgnali s položaja, bo nazadnje dejavnik stabilnosti. Kot je pokazal ob volilnih zmagah od sredine desvetdesetih let naprej, je predvsem vešč sestavljavec koalicij, po 4. marcu bo morda neposredno izbiral predsednika vlade.

V čigavih rokah bo torej Italija? Govorica telesa je vselej zgovorna, še posebno govorica političnih rok. Medtem ko je Berlusconijev obraz zakrčen, skoraj negiben, po estetskih operacijah je videti kakor voščena lutka, so roke njegovo glavno komunikacijsko sredstvo. So tiste, ki ne skrivajo starosti, promovirajo se kot »par varnih rok«, njihov imetnik je že trikrat sedel v palači Chigi, to naj bi bile roke, na katere se je mogoče zanesti. Ne predstavljajo samo 16 odstotkov podpore, kot je podpora stranke Naprej, Italija, temveč kakih 36, morda celo 38 odstotkov, kolikor bi lahko bila teža povolilne povezave.

V primerjavi s tem roke Mattea Renzija, spomnimo se mahanja, ko je prepričeval, da »bo spremenil vse« in nonšalantno, z roko v žepu, stopil v rimski parlament in obljubljal preoblikovanje sklerotične politike – niso naredile nič. In tu sta še Salvini in Di Maio, prvi ambiciozen, spreten, nevaren, ozira se proti voditeljstvu; drugi bled, neprepričljiv. Berlusconijev adut je, da je Italije strah obeh.