V deželi Belgijcev

Da nima nobenih stikov z belgijskimi politiki, je bilo eno glavnih sporočil odstavljenega predsednika katalonske vlade Carlesa Puigdemonta. V glavnem mestu države, v katero se je zatekel in se razglasil za žrtev spolitiziranega španskega pravosodja, želi nagovarjati predvsem evropsko občestvo. Vsaj institucije EU so ostale pri ukvarjanju s katalonskim vprašanjem neodzivne. Tako kot, denimo, Angela Merkel vsaj navzven popolnoma zaupajo Marianu Rajoyu.

Bolj kot bruseljskim institucijam EU, ki morajo vztrajati pri svoji liniji, je bilo katalonsko vprašanje s prihodom Puigdemonta servirano belgijski politiki in pravosodju. V tukajšnjih medijih kdo primerja zagroženo kazen do 30 let zapora z Nelsonom Mandelo, ki je v južnoafriškem režimu preživel za zapahi – 27 let. Ne glede na vsebino je že rožljanje s takšno skrajno sankcijo za politično delovanje v demokratični državi pretiravanje samo po sebi.

V Belgijo je sicer že prišel španski nalog za priprtje in predajo odstavljenega Puigdemonta in štirih njegovih ministrov, a Katalonci imajo v svobodnjaško naravnani gostiteljici kar nekaj razlogov za upanje. Najbrž v celotni EU v vladi ni nobene stranke, ki bi bila bolj naklonjena Kataloncem kot flamska nacionalistična N-VA. Iz nje prihajajo nedvoumna sporočila o nesprejemljivosti španskega ravnanja. Belgijski premier, liberalec Charles Michel, položaj spremlja zadržano in se v stvari noče vsebinsko vpletati.

Le Soir je konec tedna pisal o mori za belgijsko vlado. A odločitve ne bodo sprejete v vladnih ali strankarskih sobanah. Kljub vsem pomanjkljivostim zapletene državne strukture je Belgija močna pravna država z dolgo tradicijo in posebnim posluhom za pravice posameznikov. Kako se bodo odzvali na špansko zahtevo po predaji katalonske peterice, ne bo odločala politika, marveč pravosodje. Za Puigdemonta in njegove štiri sobojevnike veljajo enaka pravila kot za vse druge.

Sam priporni nalog povzroča nove negotovosti. Pričakovano je, da bodo Puigdemontovi odvetniki zatrjevali, da mu v Španiji ne bo zagotovljeno pošteno sojenje in da je njegovo politično delovanje glavni vzrok za pregon. Glavna logika evropskega naloga je sicer bila, čim bolj poenostaviti postopke sodelovanja med pravosodnimi organi in na podlagi medsebojnega zaupanja članic EU vse izpeljati čim hitreje. Možnosti za zavlačevanje so omejene.

V primerih najhujših kaznivih dejanj, kakršna so terorizem, trgovina z ljudmi ali posilstvo, postopki stečejo samodejno. Ker imajo očitki Puigdemontu vsaj pridih političnosti, je manevrskega prostora za dvoumnosti veliko več. Tako kot v primeru ene pripadnice Ete, ki je Belgija ni hotela izročiti Španiji, se utegne belgijsko pravosodje v primeru Puigdemonta spet pokazati kot izredno tankočutno. In njihova odločitev po črki zakona bo na koncu razumljena – politično.

Toda: ne glede na razplet bo na koncu najbrž obveljala stara modrost. Politična vprašanja, kakršno je katalonsko, se ne rešujejo na sodiščih, ampak s politiko. To bo moral Rajoy prej ali slej dojeti.