V igri telebajskov

Ko preberete, da je bil bolgarski telekom za en evro prodan luksemburškemu lastniku, si ne morete kaj, da ne bi potegnili vzporednice s slovenskim. Za bolgarski primer se že piše, da gre za sumljivo lobijsko razprodajo, in na dlani je vprašanje, ali bo pri slovenskem Telekomu, ki mu je ta teden vrednost delnic spet padala, šlo tudi za kaj takega.

Takoj se seveda postavi tudi vprašanje, čemu je služila afera Veber in njegovo naročilo OVS, torej vojaški obveščevalni službi, naj preveri posledice prodaje Telekoma. Če po eni strani Vebrov manever vzbuja resne sume o prekoračitvi ministrskih (in vojaških) pooblastil, se po drugi ni mogoče otresti resnih sumov o opoziciji, ki bi lahko igrala dvojno igro, nemara celo v interesu prihodnjega zasebnega kupca. Čas bo pokazal, za zdaj stvari pustimo pri indicih in naboru dilem.

Postavimo pa si drugo vprašanje, namreč, ali je ideologija nacionalnega interesa v zadevi Telekom in podobnih (zadevah) sploh utemeljena. Res je, človeku se upira dejstvo, da se vse, kar je v državi nekdaj nekaj pomenilo, omenja v kontekstu lobijsko-finančnih lovk kapitala, ki lomasti po vzhodni in južni Evropi in poceni kupuje nekaj, kar je bilo nekoč vendarle torišče digitalnega razvoja. Hrvaški primer to ponazarja. Odkar so Hrvati prodali svojo telefonsko infrastrukturo, so – tako vedo povedati poznavalci – vseskozi zaostajali in končno kar precej zaostali, nemški lastnik pa da podjetje izčrpava in si čezenj kuje zgolj dobiček.

Po drugi strani je treba pretehtati, kaj razumemo pod sintagmo, da »je nekaj nekoč nekaj pomenilo« oziroma da je bilo v »lastnih rokah«. Kaj je »last­no«? Slovenski Telekom je bil vedno politični plen, podobno kakor Nova Ljubljanska banka in to, da so taka podjetja ostajala v »domačih rokah«, praviloma ni pomenilo nič drugega kakor vložek v demokratični deficit, v netransparentnost vsakogar proti vsem. Takrat, tega se bo javnost spomnila, smo si želeli, da bi tovrstna podjetja prišla v »tuje« roke, da bodo domača politika, lobiji in tisto, čemur se je popularno reklo »udbomafija«, ostali brez vampirskega zobovja ter orodja in orožja, s katerim so zavojevali in obvladovali slovensko družbo in njeno demokracijo. Pri tem nas je vodila idealistična domneva o »dobrih tujcih«, ki vedo, kaj je prav in kaj narobe, ki živijo v urejenem svetu, in o nemški natančnosti, ki je bila sinonim za transparentnost, zakonitost in vse, česar dediči Balkana niso premogli. Utopija!

Interesi in pohlepnost so anacionalni, v zadnjih desetih letih pa so dobili še nacionalno-kapitalsko podporo velesil, za EU je bila odločilna Nemčija Angele Merkel. Nemčija žal ni več to, kar je bila, in Slovenija hvalabogu tudi ni več to, kar je bila. Toda oboje ima svojo ceno: ena je svoje zaupanje zapravila, druga ga še nikoli ni vzpostavila. Neskončni cikli sanacije Nove Ljubljanske banke se bodo morali nekoč končati, naj banka ostane v t. i. domačih rokah ali pa naj pristane v t. i. tujih. Matematiki bi v sodelovanju s psihologi po deduktivni metodi lahko izdelali grafično funkcijo, ki bi natančno ponazarjala kvarljivost slovenskih upravljavcev javnega (tudi zasebnega) denarja in premoženja v razmerju do takšnih ali drugačnih politično-kapitalskih okoliščin.

Evropska unija je žal postala plen natanko enake logike, ki ni le logika kapitala, temveč tudi politične hegemonije ene države, ki se sklicuje na gospodinjsko logiko prihodkov in odhodkov, hkrati pa s svojimi interesi prodira po Evropi kot Hanibal s svojimi sloni proti Rimu. Toda Slovenija žal nikoli ni postala država, v kateri bi suverenost nosilo ljudstvo in bi bila demokracija nad interesi centrov moči. Zanesljivo bi bilo bolje, če ob osamosvojitvi ne bi imela nakopičenega družbenega premoženja in če lastninjenje, kakršno smo doživeli, sploh ne bi bilo mogoče. Tako bi vse nacionalne energije morali usmeriti v delo, v razvoj in oblikovalo bi se produktivno družbeno ozračje, ki bi nam zdaj prišlo neskončno bolj prav kakor nabor onemoglih političnih cirkusantov v privatizacijski areni, kjer stoji krdelo levov s tuberkulozo na pljučih in zgnitimi zobmi.

Vse to simbolizira slovenski Telekom: napredek, ki mu je zmanjkalo sape, in apetit brezzobih levov, ki se s pasirano hrano lahko prehranjujejo le še po žličkah.

Slednjič je tu še neznosni strokovno-birokratski argument. Pravijo: če sami ne znamo upravljati državnega premoženja, potem je bolje, da ga prevzamejo tujci in zasebniki, ki bodo odgovorno ravnali s svojo lastnino. Odgovor je v vprašanju: kako lahko rečete, da nečesa ne znate? Saj vendar prejemate plače natanko za to, da znate!