V imenu države

Razkrivanja orožarskih poslov so se doslej lotili kriminalisti, parlamentarci in drugi, a je vedno prišlo kaj vmes.

Objavljeno
26. junij 2011 09.26
Posodobljeno
26. junij 2011 09.26
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Nič ne boste našli. In vse je bilo že povedano!« je bil odločen upokojeni državni uradnik, ki je velikokrat govoril, da ve tako rekoč vse o slovenski trgovini z orožjem. »Toda iz množice podatkov je bilo mogoče najti prave sledove, ki sicer vodijo v reko ...« se je glasil ugovor. »Saj vam ves čas pravim ...!« vzklikne uradnik. »Ampak na drugem bregu reke so se sledovi nadaljevali ...« trmasto vztraja sogovornik. »No, če govoriva figurativno, je bistvo prekrila voda. Ni odgovorov na vprašanja, kdo je pobral denar, kam so šli dobički, kako visoke so bile provizije ...«

Novinarska kolega Matej Šurc in Blaž Zgaga nista bila zadovoljna s takšno argumentacijo državnih uradnikov. Zanimalo ju je, čigave so stopinje v blatu na obeh bregovih te široke orožarske reke. In po več letih trdega in vztrajnega dela, ko sta premetala na tisoče papirjev in se pogovarjala z vrsto neposrednih prič dogodkov v tistih prvih, rosnih letih slovenske samostojnosti, je nastala knjiga z naslovom V imenu države. Ta je eden največjih projektov preiskovalnega novinarstva na Slovenskem doslej.

Razkrivanja orožarskih poslov so se doslej lotili kriminalisti, parlamentarci in drugi, a je vedno prišlo kaj vmes, da niso končali. Še posebno neučinkoviti so bili tožilci in sodniki. Kakor da bi se bili bali zaiti predaleč ...

To neodločnost s prvo knjigo svoje odmevne trilogije, ki se je na naših knjižnih policah pojavila prejšnji teden, zdaj popravljata Matej Šurc in Blaž Zgaga. Z vrsto doslej manj znanih ali celo popolnoma neznanih podrobnosti sta odločno pokazala na pravo pot do popolne resnice o trgovini z orožjem, ki je v dobršni meri kriva za zdajšnje zatohlo in zastrupljeno politično ozračje v komaj dvajset let mladi državi. Njuna bogata in prepričljiva dokumentacija daje celotni zgodbi veliko verodostojnosti. Zato lahko brez zadrege, z imenom in priimkom imenujeta večino ljudi, ki so bili tako ali drugače vpleteni v trgovanje z orožjem v imenu države in tudi za svoj interes.

Ali kot pravi akademik Veljko Rus: »Zaradi izredno skrbne dokumentacije prodira raziskava trgovine z orožjem v tej knjigi globlje kot vse dosedanje publikacije na to temo. [...] Pove nam, da je potekala trgovina z orožjem zunaj vseh institucionalnih okvirov, zunaj tržne logike in zunaj moralnih principov. [...] Avtorja sta intuitivno dojela nemoč in ujetost glavnih akterjev v tedanje dogodke, zato jih tudi nista poveličevala v junake ali jih obsojala kot zločince. Omejila sta se na nevtralno opisovanje njihovih dejanj in s tem ustrezno interpretirala njihovo delovanje kot amoralno.« Kot, denimo, početje mož iz z Gorenjem povezanega podjetja Orbis, ki je Hrvatom iz Zadra sredi najhujše vojne vihre pobralo denar, vseh vnaprej plačanih obveznosti pa ni nikoli izpolnilo...

Slovenska pomoč v orožju Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, ki jo je ne nazadnje odobrilo tudi predsedstvo države, v bistvu sploh ni bila sporna. Slovenija je bila pač dolžna pomagati nekdanjima bratskima republikama, še zlasti Bosni in Hercegovini, ki se zaradi po svoje krivičnega embarga sploh ni imela s čim braniti pred podivjanimi srbskimi četami. Moralno in legalno sporen pa seveda ostaja način, kako so slovenska politika in njene takratne varnostne službe to počele.

Velikokrat z oderuškimi cenami, prevarami, neuresničenimi obljubami in časom primerno aroganco. Pogosto brez potrdil in računov. Če pa so ti vendarle bili, so pristojni za izginotje tovrstnih dokazov poskrbeli celo z vlomi v avtomobile, kot se je to sredi Ljubljane zgodilo v primeru Hrvata Josipa Vukine...

Slovenija bo zrela država zato v resnici postala šele tedaj, ko bodo pristojni organi samokritično – in brez strahu pred posledicami – raziskali in razčistili, kaj je bilo v trgovini z orožjem prav in kaj narobe. In ko bodo tisti, ki so zlorabljali svoje osamosvojiteljske položaje in vojno v soseščini, za to kajpak tudi odgovarjali. Svetle in tople samostojnosti namreč ne smejo mazati temni madeži vojnega zaslužkarstva in pokvarjene preračunljivosti. Tega zgodovina preprosto ne sme dovoliti.

Knjiga V imenu države, ki je izšla pri založbi Sanje, je zato v bistvu nekakšno nadaljevanje slovenske pomladi. Prežema jo energija družbe, ki temelji na razumevanju in solidarnosti, družbe, ki hoče biti uspešna, pravična in transparentna. Ki zna nositi odgovornost. Ki si zna postavljati cilje. Ki zna reči bobu – bob. Zato je ta knjiga pravzaprav eno najlepših daril mladi slovenski državi ob njeni dvajsetletnici.