Tiskane izdaje
Če pripraviš veliko mednarodno srečanje, seveda ne smeš priznati, da je bilo polomija. Tako je tudi ameriški predsednik Barack Obama po koncu četrtega in zadnjega vrha o jedrski varnosti, na katerem so se konec prejšnjega tedna v Washingtonu zbrali predstavniki več kot 50 povabljenih držav, pohvalil svetovne voditelje, da so dosegli »velik in pomemben napredek« pri varovanju jedrskega materiala pred teroristi. »Skupaj smo iz jedrskih objektov po svetu odstranili najbolj smrtonosen material na svetu,« je povedal politik, ki so mu tudi zaradi retoričnega zavzemanja za konec jedrsko oboroženega sveta leta 2009 še kot predsedniškemu novincu podelili − »vnaprej« in »za spodbudo« − Nobelovo nagrado za mir.
Do odhajajočega Obame prijazni hagiografi bodo med njegove dosežke najbrž prišteli tudi prispevek k boju proti tako imenovanemu jedrskemu terorizmu, iz biografij pa previdno izpustili besede tedanjega sekretarja odbora za podeljevanje Nobelovih nagrad Geira Lundestada, da »je bila celo po mnenju številnih Obamovih podpornikov nagrada napaka«, odbor pa da z njo ni dosegel tistega, kar je pričakoval.
Prav tako se podobno kot zdaj velika večina zahodnih medijev, najverjetneje številni opisovalci lika in dela prvega temnopoltega predsednika v zgodovini ZDA, ne bo spomnila, da Obamova zamisel o »vrhunskih srečanjih«, ki jo je prvič uresničil pred šestimi leti, ni bila nič novega. Podoben načrt o Globalni pobudi za boj proti jedrskemu terorizmu (GICNT) sta že pred desetimi leti družno predstavila njegov predhodnik George Bush mlajši in njegov ruski kolega Vladimir Putin, vanjo je zdaj vključenih 86 držav, med njimi tudi Slovenija, ki se še vedno srečujejo vsaj na letnih plenarnih zasedanjih.
Usodo obeh »globalnih« projektov je v enem stavku opisala ruska komentatorka Ljubov Ljolko: »To, kar se je leta 2006 v Sankt Peterburgu začelo kot Globalna pobuda za boj proti jedrskemu terorizmu, se je čez deset let neslavno končalo v Washingtonu, ker so se ZDA odločile 'izolirati' Rusijo, edino državo na svetu, ki jih lahko uniči v jedrski vojni.«
Da, največji »dogodek« poslovilnega Obamovega vrha je vsekakor bil ta, da se na povabilo nanj ni odzvala država, ki ima celo več jedrskih konic kot gostiteljica. Kot se v teh časih hladne vojne spodobi, so v Washingtonu obtožili Moskvo »samoizolacije«, iz Rusije pa so jim odgovorili, da na srečanjih, na katerih ne morejo enakopravno sodelovati, ne nameravajo sodelovati. Krivdo je res mogoče »uravnoteženo« porazdeliti na vse strani, a vrha o jedrski varnosti, na katerem ni Rusije, se ne da imenovati drugače kot polomija.
Obama je za upočasnitev medsebojnega jedrskega razoroževanja obtožil ruskega kolega Vladimirja Putina, češ da mu je pomembnejša krepitev vojaške moči, a še vedno optimistično verjame, da bosta jedrski velesili nadaljevali pogajanja o zmanjševanju jedrske oborožitve, pa čeprav šele po njegovem odhodu iz Bele hiše. O tem, kaj menijo v Moskvi na spodbudne pozive predsednika države – ki se je pred 14 leti samovoljno odpovedala sporazumu o protiraketnih izstrelkih (ABM), še vedno ni ratificirala sporazuma o prepovedi jedrskih poskusov (CTBT), zdaj pa kopiči vojsko na mejah z Rusijo –, najbolj zgoščeno pove zapis predsednika mednarodnega odbora spodnjega doma ruskega parlamenta Alekseja Puškova na twitterju: »ZDA morajo najprej obnoviti odnose z Rusijo, ki jih je porušil Obama, potem pa naj nam predlagajo pogajanja o jedrskem orožju. Zdaj pa je njegov poziv prazen.«
