Tiskane izdaje
Slovenija navsezadnje le ne bo bankrotirala, so državljanom po pregledu bank ta teden sporočili tisti, ki so v državi odgovorni za finančni sistem oziroma gospodarstvo nasploh. Se pravi podalpska trojka premierke Alenke Bratušek, finančno-gospodarskega ministra Uroša Čuferja in guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca.
Bolj trezni ekonomisti so to sicer govorili ves čas, a jih je v vsesplošni histeriji napovedovanja in celo veselega pričakovanja neizbežnega bankrota – tega se je najbolj veselil padli premier Janez Janša – le redkokdo slišal. Predvsem zato, ker se je večini medijev očitno bolj sočna za glodanje zdela kost obupovanja kot opozarjanje na to, da je Slovenija v drugačnem položaju kot države, ki so se morale s klobukom v roki postaviti na bruseljski vogal. Torej Grčija, Irska, Portugalska, deloma Španija in kot zadnji Ciper.
Vendar to nikakor ne pomeni, da je Slovenija kaj bolj suverena od njih. V zadnjem času se je namreč pokazalo, da je Bruselj, kot utelešenje Evropske unije, postal središče, ki že zdaj – še preden bi se EU preoblikovala v pahorjanske Združene države Evrope – članicam diktira ravnanje do nedavnega nepredstavljivo natančno. V Sloveniji smo lahko to v zadnjih mesecih videli kot narekovanje sanacije finančnega sistema in zdaj že povsem jasno oviranje ruskega projekta plinovoda Južni tok.
Glede prvega je skoraj odveč izgubljati besede. Iz EU so najprej pritiskali, naj Slovenija čimprej spravi v red svoje banke, ki so večinoma v državni lasti, potem pa se je zadeva zaradi kompliciranja za več mesecev ustavila. Sanacija še zdaj ni jasno zakoličena, saj morajo bruseljske modre glave presoditi, ali je tisto, kar zahtevajo, v skladu s pravili, ki so jih sami postavili, ampak potrditev zdravljenja je menda samo formalnost.
Zato je toliko bolj zanimiv primer plinovoda Južni tok. Ta je, pa naj EU še tako zanika, neposredna konkurenca njenemu veleplinskemu projektu Nabucco, s katerim bi se rada vsaj malo izvila iz plinske odvisnosti od Rusije, saj bi Nabuccove cevi napolnili s plinom z območja Kavkaza, posovjetske osrednje Azije in celo Iraka ter Egipta. Nabor držav, ki so med seboj oddaljene na tisoče kilometrov, pove, da so imeli načrtovalci že na začetku hude težave z zagotavljanjem virov plina. Nabucco je zdaj bolj projekt v oblakih, na katerih je že dolgo tega odplavala bruseljska birokracija. Malo verjetno je, da ga bodo kdaj uresničili.
Zato pa je toliko bolj realističen projekt Južni tok, s katerim nameravajo Rusi, torej njihov državni monopolist Gazprom, s plinom oskrbovati južni del Evrope. Ima vsaj dve prednosti. Njegov dvojček za oskrbo severne Evrope Severni tok po dnu Baltskega morja že pošilja plin iz Rusije v Nemčijo. In kar je bolj pomembno, Rusi seveda nimajo težav, s čim bodo napolnili cevi.
Ker so države na predvideni trasi Južnega toka – kopno bo izpod Črnega morja dosegel v Bolgariji, od tam bo prek Srbije, Madžarske, Slovenije in Avstrije tekel do severne Italije, stranski veji pa bosta verjetno dobili Bosna in Hercegovina ter Hrvaška, morda še Črna gora – ugotovile, da je projekt dosti bolj stvaren od meglenega Nabucca, so se odločile za španovijo z Gazpromom. A v Bruslju so članicam na trasi pojasnili, da so njihove pogodbe z Rusi nezakonite ter da se bodo z Moskvo odslej pogajali oni. Se pravi evropska komisija. Poteza, s katero so v Bruslju zabrisali v koš velik del suverenosti članic, ni vzbudila pretiranega zanimanja, kaj šele nasprotovanja.
Seveda projekt Južni tok ni nikakršna vzhodna pravljica. Z njim in Severnim tokom se hočejo Rusi izogniti zanje nezanesljivim Estoniji, Latviji in Litvi ter Ukrajini. Zadnja je Moskvi najbolj sumljiva. Čeprav v Kijevu zdaj sedi proruski predsednik Viktor Janukovič, množične demonstracije proti temu, da se ni hotel bolj približati Evropski uniji, kažejo, da bi ga lahko hitro zamenjal kakšen manj Rusiji naklonjen voditelj. In otežil rusko plinsko trgovino z Evropo, saj večina ruskega plina do Evropske unije potuje prav po ukrajinskih plinovodih.
Poleg tega ima Moskva pri naložbah ponavadi za bregom še kaj. Rusija ni demokratična država, Gazprom je državno podjetje in z njegovimi naložbami se vedno širi tudi vpliv Moskve. Da so imeli Rusi na Balkanu vedno velike interese, pa ni nikakršna tajna. Zato ponujanje državne lastnine v nakup Rusom, kar je ta teden počela premierka Bratuškova, ni enako kot dati jih naprodaj Nemcem ali Francozom, kar je počela malo prej.
Vendar po drugi strani tesnejšega sodelovanja z Rusijo ne bi smeli zavračati, ne zaradi strahu pred Moskvo ne zaradi kapric Bruslja. Slovenija in Rusija na gospodarskem področju dobro sodelujeta. Novomeška Krka je eden največjih farmacevtov v največji državi na svetu, tudi Rusi so kar veliki naložbeniki pod Alpami; najbolj znana primera njihovih nakupov sta Slovenska industrija jekla in Terme Maribor. Tudi njihovih turistov pride veliko, saj so v najstarejšem in najprestižnejšem slovenskem zdraviliškem mestu, Rogaški Slatini, po številu prvi gostje.
Objem matjuške Rossije je res topel in varen, a zelo močan. Zato iz njega ne kaže bežati, vendar je vedno treba paziti, da te ne objame pretesno okrog vratu.
