Tiskane izdaje
Kdaj bi že decembra lahko rekli, da se vam je recimo zgodil najlepši november v življenju? V njem je bilo precej dežja, dan se je grozno skrajšal, temperature so se spustile in odpadli so vsi športi v naravi, gibanje, vzdržnost metabolizma ... Na Gorenjskem je celo zapadel prvi sneg in se z mokroto pomešal v hladno zdrizavost zacmokanega močvirja. Kaj slabšega bi si človek lahko želel?
Takrat bi lahko le sédel pred televizor in si elektronsko nastavil Sergia Leoneja v vseh filmskih oblikah in umetniških stanjih. Dobri, umazani, zli, mojstrski špageti vestern bi se mogoče dobro ugreznil v novembrsko močvirje. Toda, ne! Po slogu in vsebini bi le zaglisiral na njegovi površini. Preveč pokanja pištol za premajhen končni plen v sami fabuli filma ter preveč sedênja in gledanja za premajhen umski uvid v psihi zamočvirjenega gledalca. Pojdimo torej po naslednjo mojstrovino, po Bilo je nekoč na Zahodu. Ničesar, prav ničesar ne bomo rekli proti tej prerijski sagi, proti pripovedi, ki vas že po preplavljajoči glasbi Ennia Morriconeja potopi v svetove, kakršnih plehki vsakdanjik ne premore, v resnici tudi ne prenese. V svetove, ki odhajajo (mar naš svet ne odhaja od nas prav pred našimi očmi?), je tam vgrajenih toliko vsakdanjih zgodb, ki so pravzaprav večne, tako da se jih ne moreš nagledati. Poleg tega se do njih lahko opredeljuješ brez nevarnosti, da bi jih zato dobil po hrbtu. To je le nekaj, kar se je nekoč zgodilo na Zahodu, in ne včeraj v Ljubljani, ne nam, ki smo molčali, ko bi morali govoriti, in ne pogumnejšim od nas, ki so izgubili kariere, celo življenje, ker se niso pustili ustrahovati bradatim in brezobzirnim revolverašem v dolgih plaščih in usnjenih škornjih. Sijajen film!
Toda pojdimo tja, kjer je dogajanje bolj podobno novembrskemu močvirju in manj prerijski suhoti, kjer je voda dragocenost, in ne nadloga. Darabontov The Shawshank Redemption (Kaznilnica odrešitve), menda v vrhu najboljših filmov vseh časov, bi bil lahko prava znamka za naslovitev letošnje móče. Toliko realizma v fiktivni zgodbi, toliko nezavedne dinamike na projekcijskem platnu ne doživimo dostikrat. Kaj je prispodoba kaznilnice in odvzem osebne svobode drugega kakor v kvadrat zaprta resnica o našem življenju? V filmu se Morgan Freeman znajde v vlogi pripovedovalca usode Andyja Dufresneja. Ko ga spet vidimo v t. i. resnih žanrih, na primer kot – tokrat realističnega – pripovedovalca v poljudnoznanstvenih oddajah Discovery Channela, Skozi črvino, ne vidimo razlike med njim kot pripovedovalcem neznank vesolja in njim kot razlagalcem duše Andyja Dufresneja. In končno, poanta je prav simpatična, hollywoodska: s trmo, z voljo do življenja, z vztrajnostjo brez določljive meje, se premaga hudič, se doseže vse, se zmaga in končno, čeprav čisto na koncu, se zaživi novo življenje. Vmesna dogajanja, ki so dolga leta, menda dve desetletji, so en sam zamočvirjen november, ta v najmorbidnejšem in najmokrejšem pomenu besede. Zato je ta film tako dober, zato je ta film tako novembrski.
Ciljamo v spoznanje, da november človeku stori to, da se od na zunaj obrne navznoter, vase, v svoje »pramočvirje« ter v njem odbrbota to, kar je treba odbrbotati, da bi se iz kaznilnice humaniziral v svojo odrešitev.
Gledamo Kaznilnico odrešitve in še vedno imamo opraviti s preostanki, ki nas zelo motijo. Ko po pravem novembru posije hladno decembrsko sonce, nič več ne more biti (in tudi ne bo!) tako, kot je bilo. Še posebno če Kafkov Proces v njem traja dvajset let in več.
Zato se podamo v Estonijo, v porečje Jägale, tja, kjer je Andrej Tarkovski še v zadrtem sovjetskem obdobju snemal svojega Stalkerja. Tu naša duša svoj november izresonira na polno. V povodju, kontaminiranem z jedrskimi odpadki in sploh zasvinjanem z umazanimi odplakami, Stalker tu kliente vozi v Zono; mimo vojakov, rezgetajočih brzostrelk, srhljivih podzemelj, votlinskih odmevov, vse, da bi se srečal s svojimi najintimnejšimi notrinami: željami, doživetji, tesnobami ... Potovanje kot vstopanje v svet rusko-estonskega Ozirisa, je stava pravega novembra, po katerem nič več ne bo tako, kot je bilo. Na koncu Stalker kot vodnik sam sebi postane Stalker in on sam, ki vodi samega sebe, se mora soočiti s strahovi, ki jih je sicer v obliki turistične ponudbe prodajal drugim. Črno-bela umetnina, posneta v črno-belem času, ki je bil do zatiranih ljudi veliko bolj pošten kot barvita poplava predbožične kramarije v kapitalističnem prividu raja.
Toda končno november ni namenjen sociološkim ali, bog ne daj, politološkim resnicam, temveč tistemu srhljivemu obupu posamičnika, ki ga je Tarkovski v črno-beli tehniki prislikal na Stalkerjevem obrazu. Ko se pride iz estonske votline in se po takem obrazu razlije decembrsko sonce, je posel opravljen brez pridržkov in brez preostankov. Takrat in le takrat je božič lahko res božič in novo življenje pomeni to in nič drugega. Toda to je že zgodba, ki jo piše december in je v novembrskem brbotanju močvirja ni mogoče videti. Ostanimo torej še malo v povodjih. Osebno, dragi bralec, sem letos doživel najlepši november v vsem svojem življenju.
