Vaje iz demokracije
sre, 14.06.2017, 10:00
Vaje iz demokracije
V Britaniji je konec neke fantazije, v Franciji začetek novega, Evropa se oži.
V nekaj dneh se je zgostil niz pomenljivih volitev: parlamentarne v Franciji in na Kosovu so pokazale visoko abstinenco, pri čemer prve nakazujejo premočno zmago novoizvoljenega predsednika, druge, z izjemno nizko volilno udeležbo, niso dale jasne parlamentarne večine. Predčasne volitve v Veliki Britaniji so se iztekle v neskončen poraz premierke, Teresa May je politično truplo. In niti lokalne volitve v Italiji, sodelovalo je devet milijonov volivcev od Furlanije do Sicilije, niso bile samo »lokalne«. Kot lakmusov papir za splošne volitve kažejo usihanje populizmov in protievropskih strank.

Polom britanske premierke bi bil težko bolj spektakularen, volitve, ki jih je sama hotela − nezaželene in nepričakovane − so se ji razletele v obraz. Kampanja je bila ena najslabših v zgodovini, »neizvoljivi« Jeremy Corbyn je dobil bistveno več glasov kot Ed Milliband leta 2015 in toliko kot Tony Blair 2001. Nekatere tradicionalne demokracije, ne glede na menjavo strank na oblasti, imajo fundamentalno stranko, to so bili dolgo neogolisti v Franciji, laburisti v Izraelu, torijci na Otoku. Theresa May je ošibila sistem. Kot je David Cameron hazardiral z referendumom o članstvu v Evropski uniji, je ona improvizirala. Politični voditelji v sedemdesetih so državo pripeljali v EU, celo Margaret Thatcher je sprva razumela tveganja razdeljene Evrope, nasledniki gojijo provincializem. Gledamo garniture, ki bi se Churchillu zdele nepredstavljive.

Britanija je brez vodenja, Francija ima močnega voditelja. Po Hollandu, Sarkozyju, Chiracu je željna sprememb, Emmanuelu Macronu niso škodili niti finančni škandali v lastnem taboru, očitno bo imel v parlamentu večino glasov. Morda smo podcenili, kako zelo francoski politični sistem diktira volitve, narodna skupščina bo brez vloge. Večina je kot valjar, prinaša skušnjavo zlorabe. Ostaja največja omejitev, dolga tradicija zunajparlamentarne opozicije, »ulica« je ta, ki v Franciji spravi v zagato izvršno in zakonodajno oblast.

Na Kosovu 60 odstotkov ni volilo, državljani ne verjamejo več v transformativno moč demokracije, kdor že voli, voli nacionaliste. Na čelu je koalicija strank z Ramushem Haradinajem, ki je dvakrat stal pred haaškim tribunalom za vojne zločine, tik ob njem kontroverzna stranka Vetevendosje. Najtežji izzivi bodo vzdrževanje dialoga s Srbijo, niz frustrirajočih notranjepolitičnih vprašanj, vpetih v širšo geopolitiko Balkana.

V Italiji so si opomogle tradicionalne stranke, tripartizem je, vsaj tačas, izpuhtel. Gibanje 5 zvezd je za pretekle napake dobilo račun, spogledovanje Beppeja Grilla z ravnanji »kaste«, proti kateri nastopa, se ni obneslo. Prava preizkušnja bodo parlamentarne volitve, ali jeseni ali prihodnjo pomlad.

Brez Britanije dobiva zagon francosko-nemški par, ki je tradicionalno poganjal evropsko integracijo, Angela Merkel govori, da so Američani in Britanci nezanesljivi partnerji, ne skriva, kako zelo potrebuje Francoze. Niz volitev spreminja celino. Evropa ne razpada, vendar se preoblikuje, spominja na izvorno idejo, ki so jo v petdesetih letih izumili francoski državniki.

Vaje iz demokracije

Volitve v Franciji so pokazale visoko abstinenco, na Kosovu tudi nezaupanje v moč demokracije. Foto: REUTERS/Christophe Petit Tesson

Prijavi sovražni govor