Dom in svet: Vakuum moči

Kamorkoli se ozremo, povsod v Evropi so na oblasti nemočni voditelji. Najaktualnejši primer je Nemčija, kanclerka Angela Merkel je po volitvah šibkejša, kot kdaj doslej. Močno okrnjen je položaj premiera Mariana Rajoya v Španiji, kriza s Katalonijo, ne glede na to, kako se bo končala, mu bo gotovo škodovala. Pred volitvami prihodnje leto je Italija v težavnem položaju, predsednik vlade Paolo Gentiloni je slaboten, čeprav spoštovan. Vprašanje je, koliko moči ima poljska prva ministrica Beata Szydło, vzvodi moči na Poljskem so nekje drugje. In navsezadnje je najranljivejša med vsemi premierka Theresa May v Veliki Britaniji; najmanj od junijskih volitev naprej je politično truplo.

Pravzaprav je najmočneši voditelj v Evropi predsednik Emmanuel Macron, čeprav je Francija notranje oslabljena in nanjo vplivata tudi notranjepolitična kriza v Nemčiji in razmere v Kataloniji. Francoski predsednik je tisti, ki poudarja nadaljnjo integracijo sedemindvajseterice, največ govori o za celino pomembnih izzivih, od skupne obrambe do ekonomsko-finančne integracije. Vakuum moči zna izkoristiti za evropske, v bistvu francoske ambicije.

Najbolj očitna je introvertiranost Nemčije. Najmočnejša evropska država je izgubila stabilnost, vznemirljivo je, da v Evropi tako rekoč ni več države članice, kjer ne bi cvetel nacifašizem, njegova govorica postaja vse manj zadržana. Velika Britanija odhaja iz Evropske unije, premierkin nedavni govor na kongresu konservativne stranke v Manchestru naj bi nakazal politično vstajenje; namesto tega se je vse, kar bi lahko šlo slabo, izteklo še slabše, zabit je bil še zadnji žebelj v krsto Therese May.

Predsednik konservativne vlade Mariano Rajoy je na čelu države, ki se je znašla v najglobji institucionalni krizi, Španija tačas na evropskem prizorišču nima nobene specifične teže. Kljub bizarni podpori, ki jo je Evropska unija dala uradnemu Madridu, se je premier z represijo – in k temu se je zatekel samo zato, ker so Katalonci hoteli na volišča – osramotil. Vrnil se je spomin na državljansko vojno in obdobje fašizma. Ne glede na to, kako bodo šle stvari naprej, španska država krize ne bo rešila sama. Potrebovala bo pomoč v obliki mediacije: ali Evropske unije, ali Švice, ali vatikanske diplomacije, ali koga drugega. Sama pač ne zmore več.

In naposled Italija, tretje največje gospodarstvo v evrskem območju, z velikim javnim dolgom in kritično za celotno Unijo. Živi v predvolilnem času. Kampanja se je pravzaprav že začela, v Evropi vzbuja skrb, ker je najmočnejša politična stranka postalo Gibanje 5 zvezd Beppeja Grilla in Luigija Di Maia. Tretjeuvrščena je skrajna desnica, ki napada priseljensko politiko rimske vlade, zmanjšanje števila migrantov iz Afrike letos poleti je prineslo samo nekaj olajšanja levosredinski garnituri premiera Paola Gentilonija, ta sodeč po javnomnenjskih anketah uživa največ zaupanja med celotno politično garnituro. Toda Italija je spet videti kronično nestabilna država, v nekem smislu je vedno tista, ki se pomika po robu previsa.

Pogled na evropsko krajino je pravzaprav brezupen.