Tiskane izdaje
Jezik je mentaliteta, jezik je orodje, jezik je orožje. Vse govorice, ki jih zmore človek, so »jaz«.
Pri malih podjarmljenih družbah je jezik lahko način upiranja in nacionalnega, tudi nacionalističnega osvobajanja − te zgodovinske izkušnje imamo tudi mi. Pri velikih narodih je pot mehkega zavojevanja: sodobna gibanja, kot so frankofonija, luzofonija, rusofonija ..., niso le lingvistična, ampak vedno tudi politična, prikrito ali odkrito nacionalna. Jezik je pač kot voda, ki se zlahka razlije vsevprek, če najde pot do odprtih ravnic. Morda je za človekov umetni red v deroči povodnji res nekaj zahrbtnega, saj mu včasih nemarno poruši, kar je bil skrbno gradil, a sama po sebi je voda dobrodejna.
Zato je treba mnogo bolj kot surove momente tudi v jeziku iskati njegove blagozvočne tone: jezik je v resnici vedno srečanje in brv do drugega, prav tako neznanca, v njegov miselni svet in srce. Zapirati se v eno govorico pomeni bolj verjeti v zidove kot v mostove in slabo poznati – sebe. Človek mora poslušati druge, da bi znal slišati, kaj pravi sam. Več govoric, kot se mu oglaša v glavi, bolj poetičen je njegov izraz.
V nasilnem globalnem neredu, v katerem postavljamo na trone enozvočne grobijane, je zdaj na gluhoto naletela španščina. Nova ameriška administracija v Beli hiši je takoj, ko je nastopila mandat, »ugasnila« špansko spletno stran – in tako praktično in nemara še bolj simbolno prekinila povezavo z več kot 52 milijoni španskih govorcev v ameriški družbi oziroma s kar 18 odstotki domačega prebivalstva. Za povrhu ni v novi vladni ekipi nikogar z latinskimi koreninami, kar je novost po tridesetih letih, in menda niti ni jasno, kaj bo še z drugimi »španskimi« komunikacijskimi kanali novega ameriškega kabineta in kdo bo človek v Beli hiši, ki bo komuniciral z največjo manjšino v ZDA.
Nenadna ugasnitev spletne strani, o kateri zdaj tiskovni predstavnik Bele hiše pojasnjuje, da je le »začasna« oziroma se menda še niso odločili, kakšna bo njihova politika do komuniciranja v španščini, je vznemirila tudi politični Madrid. Zaskrbljen je novi zunanji minister Alfonso Dastis, ki potezo »obžaluje in se mu ne zdi dobra zamisel«, s povabili k blagodejnemu dialogu pa so se oglasili še drugi varuhi španskega jezika – iz Španske kraljeve akademije in Inštituta Cervantes.
Poklicali so v vse bolj trdozvočno politično Ameriko, kjer je sedanji predsednik še kot kandidat med predvolilno kampanjo oporekal svojemu republikanskemu tekmecu, ker je govoril špansko, in je septembra 2015 dejal, kako so ZDA država, kjer se govori angleško. Tudi zato so opozicijski socialisti v Španiji zdaj pozvali svojo vlado, naj se diplomatsko poveže z drugimi špansko govorečimi državami – in pritisne na Washington.
Jezik je vedno tudi politika, lahko je politična manipulacija. Nova ameriška administracija daje to vedeti z vso robustnostjo jezikovnega enoumja in to prav dobro vedo tudi v Madridu: zaradi vseh špansko govorečih po svetu in nič manj zaradi kamenčka v lastnem čevlju, denimo katalonščine. A jeziki so hkrati še vse drugo, lepo ... Zakaj bi jih diskriminatorno ugašali, ko pa je večglasje prijetno?
