Zgodbe z vzhoda: Veleposlanik našega časa

Zadnje čase se čedalje pogosteje spominjamo kitajske velike kulturne revolucije. Nekateri primerjajo severnokorejske politične čistke ali hitra sojenja aretiranim tujcem v Pjongjangu s pošiljanjem številnih kitajskih »desničarjev« v popravna delovna taborišča ali s pošiljanjem »privržencev kapitalistične poti« s koničastimi belimi kapami na glavi pred jezne množice, ki so jim na glas sodile.

Naš čas pogosto res preveč spominja na kulturno revolucijo, toda ne zaradi Severne Koreje. Danes so namreč družbe podobno razdeljene: tako kot so se nekdaj radikalizirani Kitajci razdelili na frakcije, ki so različno razlagale Mao Zedongovo misel in so bile v imenu svoje »resnice« pripravljene trpinčiti, tepsti in celo ubiti kogar koli iz drugega tabora, tako so tudi danes v skoraj vseh državah ljudje na obeh koncih ideološkega, verskega ali rasnega spektra čedalje očitneje pripravljeni pokončati »tiste druge« brez trohice človeškosti.

Nekje v nevarnem ozadju razširjenega pomena terorizma se skriva novodobno opravičilo za ubijanje v vseh smereh. S tovornjaki se v množice ljudi ne zaletavajo samo islamisti, ampak tudi tisti, ki so za sovraštvo do muslimanov našli opravičilo v političnih programih svojih vlad. Na ulicah evropskih mest se pretepajo ultradesničarji in protifašisti, vse to pa skrb vzbujajoče spominja na kitajski kaos, ki se je dogajal pred pol stoletja in od katerega si ta država še vedno ni popolnoma opomogla.

Dobro je, bi lahko rekli, da pri vsem tem, kar se dogaja v naših družbah, prežetih s cinizmom do demokracije in z željo po tem, da bi poteptali lastno svobodo, obstaja nekakšna oddaljena Severna Koreja, saj lahko za njeno bodečo žico umestimo naše ideološke razlike ter se razdelimo na kvazi »kimovce« in prepričane »kimomrzneže«. Prvim je všeč, da Kim Džong Un odgovarja Američanom z njihovim lastnim jezikom raketnih groženj. Drugi komaj čakajo, da nekdo potepta zadnjega komunističnega ekstremista in ga odvrže na smetišče zgodovine.

K sreči še obstajajo tudi tisti tretji, tisti na sredini, ki še vedno verjamejo v mirno spravo nespravljivo povečanih razlik. Predstavnik takšne srednje poti je Dennis Rodman in moramo si ga dobro ogledati: takšen je videti današnji veleposlanik izgubljenega dialoga.

Z uhani v nosu in ustnicah ter z jedrnatim uličnim besednim zakladom, s katerim je opisal svoj prihod na vroč Korejski polotok: »It is a little hot, baby, it’s a little hot, but is’s cool, it’s cool!« (»Malo je vroče, mala, malo je vroče, ampak je kul, kul je!«)

In v majici, na kateri je bilo zapisano ime enega od sponzorjev potovanja v Pjongjang: »Potcoin«. Gre za elektronsko valuto, ki poskuša odpraviti potrebo po gotovini v odnosu med uživalci in prodajalci marihuane.

Ne glede na to, ali nam je to všeč ali ne, Rodman je trenutno najpametnejši politik, in prav nič niso pretiravali komentatorji, ki so zadnje dni ocenjevali, da je prav on rešil svet pred jedrsko vojno. Toda Rodman bi nas moral vse prisiliti, da bi se vprašali, kam gremo. Kaj pričakujemo od družbe, razdeljene na skrajnosti, polne sovraštva? In kako pričakujemo, da nas ne bo opekla vročina lastne izključevalnosti, ki nam ne dopušča, da bi prestopili bodečo žico v glavi?