Pod ničelno točko: Velika »netema« predsedniških volitev

K zgodovinskim ameriškim zakonom, ki so ljudi zaščitili pred nebrzdanim korporativnim svinjanjem, so pripomogle takšne ali drugačne katastrofe. Na začetku prejšnjega stoletja je predsednik Theodore Roosevelt podpisal zvezni zakon o hrani in zdravilih, ki so ga krstili za »zakon o čisti hrani«, šele po vrsti šokantnih zgodb o gnilem in pokvarjenem mesu na ameriškem trgu, ki so jih objavljali raziskovalni novinarji, kakor je bil Upton Sinclair.

Najhujša ameriška jedrska katastrofa na Otoku treh milj je leta 1979 povzročila zaostritev zakonodaje (in zaton ameriške jedrske industrije). O Richardu Nixonu slišite vse najslabše, a dejstva, da je bil najbolj ekološki ameriški predsednik vseh časov, ne zasledite pogosto. Sicer pravijo, da je Nixon, ki je nekoč izjavil, da hočejo ekologi »živeti kakor tolpa prekletih živali«, postal okoljevarstvenik zaradi povsem preračunljivih političnih razlogov, a po tem, ko so leta 1970 Američani množično demonstrirali na prvem dnevu zemlje, je ustanovil danes med njegovimi republikanskimi tovariši tako osovraženo zvezno agencijo za zaščito okolja in podpisal nekaj daleč najpomembnejših okoljevarstvenih zakonov v zgodovini ZDA.

A to so bili še časi, ko so imeli ljudski protesti, katastrofe in znanost vpliv na odločanje v Washingtonu, protiekološki lobiji pa še niso bili tako dobro organizirani kakor danes. Ko je pred dvema letoma nafta iz uničene vrtalne ploščadi britanske korporacije BP preplavila Mehiški zaliv, so nekateri zeleni aktivisti pričakovali, da bo katastrofa (in zlasti grozljivi prizori na malih zaslonih) spodbudila oblasti k ostrejši regulaciji. Po nekajmesečnem moratoriju na vrtanje se naftašem ni nič kaj hudega zgodilo, demokratski predsednik Barack Obama pa se je v javnih soočenjih s svojim republikanskim tekmecem Mittom Romneyjem celo hvalil, kako so v času njegove administracije še povečali domačo proizvodnjo črnega zlata. Ne Obama ne njegov izzivalec nista v treh soočenjih niti z besedo omenila globalnega segrevanja oziroma podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek, a o tem problemu ju tudi ni vprašal nobeden od televizijskih usmerjevalcev predvolilnega nastopanja kandidatov.

Pred dnevi, ko se je New York začel počasi prebujati iz more, ki mu jo je prinesla vremenska pošast po imenu Sandy, se je tukajšnji župan Michael Bloomberg nepričakovano odločil, da bo podprl Obamo, ker se je menda bolj kot Romney odločen postaviti po robu globalnemu segrevanju. Sicer bi raje podprl Romneyja, je dodal župan, vendar tistega iz časov vladanja Massachusettsu, ki se je še hvalil z omejevanjem izpuhov. Tudi guverner New Yorka Andrew Cuomo je opozoril, da si Američani ne morejo več privoščiti zatiskanja oči. Oba se pač zavedata, da bo treba zelo kmalu vložiti precej denarja v protivremensko obrambo Velikega jabolka in ob atlantski obali ležečih naselij.

Njun poziv k razumu ni imel pretiranega odmeva v Washingtonu. Med republikanci, ki so bili nekoč goreči podporniki boja proti globalnemu segrevanju, zdaj velja, da je to velika potegavščina. Demokrati, ki nočejo užaliti svojih naftnih sponzorjev, pa previdno molčijo. Dokler ne bo vseh skupaj zalilo.