Tiskane izdaje
V četrtek, 6. avgusta, se je pred sedemdesetimi leti zgodila Hirošima. Zadostuje reči Hirošima, brez opisa in detajlov dogodka ter pridevnikov in vrednostnih sodb, kajti ime že samo po sebi pove vse.
Mičihiko Hači, primarij hirošimske poštarske bolnišnice, je preživel. V dnevniku je zapisal, da sta ga 10. septembra obiskali dve skupini ameriških vojakov z japonskim prevajalcem. Na vprašanje oficirja, kaj meni o bombardiranju, je doktor odgovoril: »Budist sem in zamlada so me učili, da se je treba sprijazniti z nesrečo. Izgubil sem hišo in premoženje, bil sem ranjen, kljub temu sva z ženo ostala pri življenju. Tudi zavoljo tega sem hvaležen, saj v moji soseščini ni bilo hiše, kjer ne bi kosila smrt.«
»Predobro razumem vaša čustva,« mu je častnik resno odgovoril. »Na vašem mestu bi tožil državo.«
»Tožiti državo! Pravdati se z državo!« si je Hači ponavljal sam pri sebi. Četudi si je te besede ponovil še tolikokrat in si na vso moč belil glavo, jih, kot je zapisal, nikakor ni mogel razumeti.
Bralcu doktor v dnevniku ni nikjer namignil, katero državo je imel oficir v mislih. Japonsko? ZDA? Ali kar obe skupaj? Tožiti japonskega cesarja bi bilo nesmiselno, čeprav bi bilo smešno trditi, da ni bil soodgovoren za vojno; tožba proti ZDA pa bi bila utemeljena, saj je bila uporaba jedrskega orožja v Hirošimi in Nagasakiju že leta 1945 v nasprotju z mednarodnim pravom in konvencijami. Združene države seveda niso nikoli priznale, da so bile zagrešile vojni zločin, čeprav njihov cilj niso bili vojaški objekti, ampak »opozorilno« uničenje mest in prebivalstva.
Kot mnogokrat, so imeli generali pomisleke, politiki pa so se navduševali za tako »rešitev«. Predsednik Truman ni imel pomislekov. Mimogrede: tudi slavni japonski admiral Isoroku Jamamoto (Pearl Harbor) je zmajeval z glavo, da se napade ZDA. Ampak jastrebi v Tokiu so zahtevali vojno.
Od Hirošime naprej velja nekakšno nenapisano pravilo, da Američani nikoli ne zagrešijo vojnega zločina, no, morda posamezniki ali kak neodgovoren oficir, ampak tem se dosledno sodi v ZDA. Seveda tu in tam tudi koga obsodijo, na primer poročnika Williama Calleyja, ki je dal v vietnamski vasici My Lai pobiti več kot 500 žensk, otrok in starcev – pa še sam je streljal. Po obsodbi je bil tri leta in pol v nekakšnem hišnem zaporu, dokler mu ni Nixon leta 1974 naklonil »omejene predsedniške pomilostitve«.
Zaradi vojn, ki divjajo po svetu in v katere so tako rekoč obvezno vpletene ZDA, se bo nekega dne treba malce zamisliti nad to nacijo. Ki se, mimogrede, ni nikoli pokesala zaradi očitnega genocida nad Indijanci; teh je bilo v času Kolumba v Severni Ameriki 12 do 13 milijonov, zdaj jih je le še okoli 2,5 milijona. Menda naj bi Hollywood o »rdečekožcih« posnel najmanj štiri tisoč filmov, ki so že sami po sebi neke vrste kulturocid. Marlon Brando je zaradi tega protestno zavrnil oskarja za vlogo v Botru.
Zdaj so ZDA nekakšen kreator kaosa, od Afganistana do Rokavskega preliva, od južnega do severnega tečaja. Afganistan, Irak, t. i. Islamska država, Sirija, Jemen, Kurdi, Egipt, Tunizija, Libija, Lampedusa, stotisoči beguncev … saj niti nima smisla naštevati, ker se vse dogaja tako hitro kot požari v Kaliforniji. Povsod pogorišča. In v ozadju ali ospredju vsega tega zla, zaradi katerega umirajo ali bežijo milijoni ljudi, je po pravilu trdnjava onstran Atlantika – trdnjava, kjer se imajo za najbolj moderne, demokratične poštene in sploh ah in oh. Pa vendar v svoji dobronamernosti ta hip uničujejo svet! Smemo govoriti o agresivnosti in uničevalnosti?
Težko je kaj takega pripisati celotni naciji, vendar nikomur ne more uiti, da v ameriški kinematografiji prevladuje nasilje, ki se celo hitro stopnjuje. In ne samo kri in zmrcvarjena trupla, vse je čedalje bolj nabito s tesnobo, strahom pred uničenjem, apokalipso, koncem sveta … To pa je že izvrstna tema za psihoanalizo. Pomoč smo poiskali pri Ericu Frommu.
V svojem najbolj znanem delu Anatomija človekove uničevalnosti piše, da vzrok za človekovo agresivnost ni gostota populacije, ampak pomanjkanje družbene strukture, pristnih skupnih vezi in življenjskih interesov. Eden najpresenetljivejših dokazov so kibuci v Izraelu, ki so zelo natrpani in posameznik ima v njih zelo malo prostora za zasebnost. To je še bolj držalo pred leti, ko so bili kibuci revni. Kljub temu je med člani vladala nenavadna odsotnost agresivnosti, ugotavlja Fromm.
Enako velja tudi za druge »ciljne skupnosti« po svetu, na primer države, kot sta Belgija in Nizozemska, dve izmed najgosteje poseljenih območij na svetu, pa vendarle državljani niso znani po kakšni posebni agresivnosti. Fromm navaja, zanimivo, tudi Manhattan (New York), ki je bil v štiridesetih letih prejšnjega stoletja eno najgosteje poseljenih območij na svetu, vendar takrat – v nasprotju z današnjim časom – ni bil znan po nasilju.
Za nasilje torej ni kriva velika naseljenost, ampak prej družbene, psihološke, kulturne in ekonomske razmere. Primerne bivanjske razmere odpravijo le problem z intimo in nenehno izpostavljenostjo drugim, ne rešujejo pa težave anomije, potrebe posameznika, da bi živel v svetu po meri človeka, v katerem bi se vsi medosebno poznali. Fenomen anomije (nezakonitost, brezpravje, razbrzdanost) je Emile Durkheim definiral kot neke vrste atomiziranost družbe, ki jo skupaj drži predvsem denarna odvisnost; v mislih je imel uničenje vseh tradicionalnih družbenih vezi, ko je zatrto vsako pristno družbeno življenje. V moderni politični državi, je verjel Durkheim, so ljudje »dezorganiziran prah posameznikov«.
Anomije, ki spremlja industrijsko družbo, se bomo lahko znebili le, če se bo celotna družbena in duhovna struktura radikalno spremenila, pripominja Fromm. No, od industrijske družbe v Frommovem času (1900–1980) smo »napredovali« h globalizaciji in s tem še globlji alienaciji posameznika; spremembe v družbeni in duhovni strukturi so šle samo še na slabše, kajpak tudi po zaslugi nove »religije brez boga« – neoliberalizma.
Evropa, zibelka zahodne civilizacije, vse bolj rine v anomijo in alienacijo in vprašanje je le, ali se bo (ponovno) soočila tudi z agresivnostjo. V obravnavanju Grčije, na primer, je čutiti veliko nestrpnosti, celo agresivnosti (Nemčija). Čedalje več agresivnosti (nadutost, izsiljevanje, pritiski itd.) je v politiki, financah, celo v kulturi in Evropa se hitro oddaljuje od nekdanjih idealov. Nekateri bi jo čez noč spremenili v Združene države Evrope po zgledu ZDA, kjer je Fromm pisal svojo Anatomijo človekove uničevalnosti. Kajpak v knjigi ne omenja svoje nove domovine. Dear Prudence.
Nad Evropo se zgrinjajo frustracije kot črni ptiči na mrakobnih in tesnobnih risbah Francisca Goye, začenši z ukrajinsko krizo in ne ravno končavši s sedanjo begunsko povodnijo, ki ne utegne razrahljati samo živcev, ampak tudi medsebojne vezi. Kot mrtvaški prt nad vsem je seveda »četrti rajh«, posrečen sinonim za Evropo pod vodstvom Nemčije. In pod vodstvom Angele Merkel, ki je še nedavno korakala v uniformi vzhodnonemške mladinske komunistične organizacije Freie Deutsche Jugend, zdaj pa se gre sveto vojno proti Putinovemu rdečemu Vzhodu. Vas to morda spominja na koga v slovenski politiki? No, nihče si ne upa pisniti, da je skoraj vselej v ozadju te hitro poglabljajoče se evropske anomije velika sestra z onstran Atlantika.
Te dni sem z direktorata za obrambne zadeve dobili »vpoklic«: obveščajo, da bodo za tri dni zasedli dve parceli v katastrski občini Trnje, in sicer za vojaško vajo Takojšen odgovor 2015 (Immediate Response 2015), ki jo vodi poveljstvo vojaških sila ZDA za Evropo. Vidite, veliki sestri se ne morete izmakniti, za vami se prikrade tudi v najbolj zanikrn gozdiček.
