Velika zgodba, ki to ni

Jure Franko, prvi slovenski nosilec smučarske olimpijske kolajne (srebrne v Sarajevu 1984), je v petek po ogledu veleslalomskega nastopa Žana Kranjca na Pokalu Vitranc ugotovil, da je v 23-letnem fantu nekaj, kar obeta dobre rezultate. Čeprav že dolgo ni vpet v vrhunsko smučanje, ima dobro oko. Kranjec v svetovnem pokalu seveda ni tako uspešen, kot je bil v osemdesetih minulega tisočletja Jure, mladinski evropski podprvak v slalomu in bronasti v veleslalomu (takrat so bila EP ekvivalent današnjim SP), ki se je na premiernem nastopu v svetovnem pokalu v Val d'Iseru 1979 pri sedemnajstih uvrstil tik za petnajsterico, pri 23 letih pa že trikrat stal na odru za zmagovalce in imel 25 uvrstitev v deseterico. Je pa vsekakor veleslalomist, ki bo oziroma že je potegnil slovenski veleslalom iz črne luknje. Na Vitrancu je prekinil devetletni post brez točk.

Šestnajsti mesti v Podkorenu sta za letos šestkratnega osvajalca točk svetovnega pokala (najboljši uvrstitvi sta bili 12. in 13. mesto) zagotovo soliden dosežek. A iz njegovega smučanja tako kot tudi iz vse letošnje sezone ne gre delati velike zgodbe. Tudi zato ne, ker zamuja. Njegovi vrstniki iz letnika 1992 – Aleksander Kilde, Mathieu Faivre, Stefan Luitz, Manuel Feller, Gino Caviezel in Justin Murisier – so namreč že nekaj let uveljavljeni v svetovnem pokalu. Nekateri tudi z zmagami in stopničkami. Prvi slovenski veleslalomist po Alešu Gorzi, ki kaže znake visoke kakovosti, je letos naredil šele prvi korak k želenemu vrhu. Nedvomno ga čaka še veliko dela, da bo spoznal svoje telesne meje in psihološko trdnost pod pritiskom velikih pričakovanj, prvini, brez katerih ni vrhunskih rezultatov. Skozi prizmo trditve, da je veleslalomist za petnajsterico, je bilo v Kranjski Gori od Kranjca in tudi trenerja Klemena Berganta zelo čudno poslušati razpredanja, kako bo zadovoljen z dobrim smučanjem, četudi se ne bo uvrstil v finale v St. Moritzu. Če si majhen oziroma razmišljaš ozko, potem ne moreš biti velik na tekmi z velemojstri. Za oba bi bilo dobro, da si prebereta Delov intervju z 21-letnim Henrikom Kristoffersenom. Norvežan ni izgubljal časa z iskanjem svoje smučarske identitete. Priložnosti, kakršno je imel Kranjec v Kranjski Gori, da poišče svojo novo prepoznavnost, ne bo veliko. Tudi Jure Franko, njegov in kakšen kasnejši rod bi lahko kaj povedali o tej temi. Vsako, tudi najmanjšo priložnost, so do konca zagrabili, da so dosegli nekaj velikega in posebnega. Zato so bili tako uspešni ter mladinske kolajne nadgradili s kolajnami in zmagami v elitni konkurenci.

O Maticu Skubetu in njegovi šestnajsti ničli v sedemnajstih nastopih na največji domači tekmi s posebnim motivom in izzivom pa nima smisla več razpredati, kot le ugotoviti njegov karierni (ne)učinek. Od Lenzerheide 2007, ko je kot nadvse obetavni mladinski svetovni prvak (premagal je Marcela Hirscherja) zasedel 22. mesto v finalu svetovnega pokala, je le še devetkrat osvojil točke SP. Njegov učinek je le 11,25-odstoten. Če že ne bo sam, pa bi morali v strokovnem štabu pri izbiri selekcij za prihodnjo sezono razmisliti, ali je smiselno vlagati v 28-letnika, ko za njim ob kroničnem pomanjkanju denarja prihaja vrsta mladih fantov in deklet, nosilcev kolajn z mladinskih SP. Skubetu se je treba dostojno zahvaliti za vztrajnost, predvsem pa bi moral biti vsem prihajajočim nadarjenim mladincem v opomin, kako lahko stroka zavozi talent. Žal pa v zgodovini slovenskega smučanja ni izjema.