Tiskane izdaje
Toda ta predlog je pogojevan z nekaj zahtevami. Kot prvo bi moral vojak odkrito in brezpogojno priznati svoj zločin in se opravičiti. Obsoditi bi ga morali na nekaj let zapora. Brez teh pogojev bi vojakova prošnja za pomilostitev pomenila odobravanje dejanja in spodbuda za še več vojnih zločinov.
Narednik Azaria, zdravnik v bojni enoti, se je pojavil na prizorišču po incidentu v središču judovske enklave v starodavnem mestu Hebron. Mlada Palestinca sta z nožema napadla vojaško kontrolno točko in bila ustreljena. Ni znano, kako je umrl prvi, toda drugega so snemali s kamero, ki jo je lokalnim prebivalcem priskrbela izvrstna izraelska protiokupacijska organizacija B'Tselem.
Na posnetku je videti, da napadalec težko ranjen, negiben in krvaveč leži na tleh. Potem pa se okoli 12 minut pozneje na zaslonu pojavi Azarija, ki ga prej tu ni bilo. Stal je manj kot meter stran od ranjenega Arabca. Iz neposredne bližine ga je ustrelil v glavo. Palestinec je bil na mestu mrtev.
Slikovni dokazi, objavljeni na izraelski televiziji (tega dejstva ne smemo pozabiti), vojski niso dopustili izbire. V vseh civiliziranih vojskah je umor nemočnega sovražnika zločin. Azarija je bil obtožen za uboj. Ne umor. Celotna desnica ga je razglasila za narodnega junaka. Politiki, vključno z Benjaminom Netanjahujem in zdajšnjim obrambnim ministrom Avigdorjem Liebermanom, so ga zelo hitro podprli.
Azarija je bil spoznan za krivega. V zelo ostri sodbi je vojaško sodišče navedlo, da je bilo njegovo pričevanje ena sama laž. Obsodba je sprožila burne odzive na vsej desnici. Preklinjali so sodišče, ki je tako postalo pravi obtoženec. Zaradi takšnega viharja je sodišče popustilo in Azarijo obsodilo na smešno nizko zaporno kazen 18 mesecev. Takšno kazen je običajna za arabske mladoletnike, ki mečejo kamne, a ne zadenejo nikogar.
Azarija se ni opravičil. Daleč od tega.
On, njegova družina in njegovi privrženci so na sodišču vstali in zapeli državno himno. Prizor v sodni dvorani je bil prizor dneva. Šlo je za zelo jasen izraz nasprotovanja vojaškemu sodišču, vrhovnemu poveljstvu izraelske vojske in celotnemu demokratičnemu ustroju države. Toda zame je bilo veliko, veliko več kot to.
Bila je razglasitev neodvisnosti dela izraelskega ljudstva. Šlo je za ločitev izraelske družbe na dva dela. Napetosti med njima so iz leta v leto bolj pereče. Oba dela imata vedno manj skupnega. Imata popolnoma drugačne poglede na državo, njene moralne temelje, njeno ideologijo in njeno strukturo. Vendar pa je bilo do zdaj sprejemljivo, da je bila vsaj ena, skoraj sveta institucija, nad vsem dogajanjem in spori: izraelska vojska. Afera Azarija kaže, da je bila tudi ta, zadnja vez enotnosti, pretrgana.
Kakšna pa sta ta dva tabora? Kaj je najbolj temeljna prvina razdora? Ni se mogoče izogniti temu, da gre za etnični dejavnik.
Vsi se hočejo temu dejstvu izogniti. Izmišljenih je bilo mnogo olepševalnih izrazov, da bi to dejstvo prikrili. Vse pa je strah oziroma so zaradi tega dejavnika celo prestrašeni. Hinavščina je najbolj temeljni obrambni mehanizem.
Tako imamo zdaj dva judovsko-izraelska ljudstva. Drug drugega zelo ne marata.
Prvi so Aškenazi, kar je izpeljanka iz hebrejske besede za Nemčijo. Vključuje vse Izraelce evropskega in ameriškega porekla, ki se držijo, ali pa se pretvarjajo, da se držijo, zahodnih vrednot. Drugi so Mizrahi (»vzhodnjaki«). Napačno so jih poimenovali Sephardim (»Španci«), čeprav je zgolj majhen del potomcev Judov, ki so bili pred okoli 700 leti izgnani iz Španije. Velika večina izgnancev je šla raje v muslimanske države kakor pa v Evropo.
Skupnost Mizrahijev zajema vse izraelske družine, ki so prišle iz držav na območju od Maroka do Irana.
V zgodovini so z Judi večinoma grdo ravnali v Evropi, zelo redko pa v muslimanskih državah. Vendar pa so Aškenazi ponosni na svojo evropsko dediščino, pa čeprav so v resnici od nje vedno bolj odtujeni. Za Mizrahe pa ni večje žalitve kakor če jih primerjaš z Arabci.
Kako se je razkol začel? Sionistično gibanje so večinoma ustvarili Aškenazi, ki so pred holokavstom tvorili ogromno večino Judov po svetu. Seveda so bili tudi glavni donatorji nove sionistične skupnosti v Palestini, čeprav pa so bile udeležene tudi nekatere izjemne osebnosti Mizrahov.
Globok razdor se je začel takoj po vojni leta 1948. Kot sem že velikokrat omenil, sem bil eden prvih, ki je to predvidel. Kot vojni vodnik sem poveljeval skupini prostovoljcev iz Maroka in drugih sredozemskih držav (ki so mi, mimogrede, rešili življenje, ko sem bil ranjen). Bil sem priča začetku razcepitve in sem leta 1949 v nizu člankov na to tudi opozoril.
Kdo je kriv? Obe strani. Toda glede na to, da so Aškenazi nadzorovali vse vidike življenja, je njihov delež krivde prav gotovo večji.
Ker izhajata iz dveh mogočnih, a raznolikih civilizacij, je bilo neizbežno, da se skupnosti ne strinjata glede mnogih vidikov življenja. Toda v tistem času so bili vsi zbegani zaradi sionistične mitologije, zato ni bilo nič storjenega, da bi se izognili katastrofi.
Dandanes se imajo Mizrahi za »ljudstvo«, za prave (judovske) Izraelce. Aškenaze prezirajo, ker so »elita«. Menijo tudi, da so sami v večini.
To pa je povsem napačno. Skupini sta več ali manj razdeljeni enakomerno, medtem ko ruski migranti, ultra ortodoksni Judje in Arabci tvorijo ločene entitete.
Zelo zanimivo je vprašanje medsebojnih porok. Veliko jih je in nekoč sem verjel, da bo to avtomatično odpravilo razkol. Toda to se ni zgodilo, ampak se vsak par pridruži eni ali drugi skupnosti. Meja ni jasno začrtana. Mnogi Mizrahiji so profesorji, zdravniki, arhitekti in umetniki, ki so se pridružili »eliti« in se imajo za njen del. Mnogi Aškenazi so politiki (še posebej v Likudu), ki se obnašajo, kakor da pripadajo »ljudstvu«. Tako upajo, da si bodo pridobili glasove.
Stranka Likud (»Združitev«) je sama po sebi fenomen. Velika večina njenih članov in volivcev je Mizrahimov. Prav res, stranka Mizrahimov par excellence. Vendar pa so vsi njeni voditelji Aškenazi. Netanjahu se pretvarja, da je oboje.
Nazaj k Azariji.
Javno mnenje je pokazalo, da je za veliko večino Mizrahov uboj težko ranjenega »terorista« pravilno dejanje. Po petju na sodišču je Azarijev oče poljubil sina in zavpil: »Junak si!« Za mnoge Aškenaze je bil uboj zavrženo, strahopetno dejanje.
Ena od žrtev afere je vrhovni poveljnik vojske Gadi Eizenkot. Do nedavnega je bil najbolj priljubljena oseba v državi, zdaj pa ga Mizrahimi zmerjajo, da je zaničevvanja vreden lakaj »elite« Aškenazov. Vendar pa je Eizenkot, kljub svojemu nemško zvenečemu priimku, po rodu iz Maroka.
(Osebna pripomba. V vojni leta 1948 sem na svoje lastne oči videl mnoga resnično junaška dejanja. Vojake, ki so žrtvovali lastna življenja, da bi rešili bojnega tovariša, ali pa so se znašli v zelo obupni situaciji. Spominjam se dejanja Natana Elbaza, Mizraha, ki se je vrgel na aktivirano ročno bombo, da bi rešil življenja svojih tovarišev.
Čutim se užaljenega, ko s titulo junaka okronajo vojaka, ki je hladnokrvno ustrelil ranjenega sovražnika.)
Že več kot 40 let se vojska ni spopadla v pravi vojni s pravim sovražnikom. Nazadovala je v kolonialno policijsko silo, ki je orodje za sistematično zatiranje drugega ljudstva. Pri izvajanju te vloge se vsak dan zgodijo brutalna dejanja.
Pred kratkim je bil nedolžen Arabec, beduinski državljan Izraela, po naključju vpleten v incident, ko so se policisti spopadli z lokalnim prebivalstvom. Učitelja so ustrelili, ker so napačno domnevali, da jih bo povozil. Učitelj je bil težko ranjen in je krvavel, medtem ko so policisti stali naokoli. Niso poklicali rešilca, zato je počasi izkrvavel do smrti, kar je trajalo 20 minut. Zgolj vojak, ki je zelo človeški in je odrasel v zdravi, humani družini, se lahko upre takšni brutalnosti. Na srečo je takšnih veliko.
Menim, da je tudi tu rešitev problema. Na katerikoli način se moramo znebiti okupacije. Čim prej, tem bolje. Vsak pravi prijatelj Izraela po svetu mora pomagati.
Samo tako bomo lahko posvetili naše umske in družbene moči za premostitev velikega razkola ter postali ljudstvo, kakršnega si mnogi od nas želimo.
Tako bomo s čisto vestjo prepevali našo himno.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
