Ves svet v eni škatli

Upanje je bilo od vsega začetka namišljeno, obet premirja, dogovorjen med Washingtonom in Moskvo v Münchnu, prazen. V Siriji poteka preveč vojn, vsak od velikih mednarodnih akterjev bíje v Mezopotamiji svojo lastno vojno, Sirija je prizorišče svetovnega konflikta. Potem ko je Turčija napadla kurdske položaje v severni Siriji, skupaj s Saudsko Arabijo poziva h kopenskim operacijam, mir še ni bil videti dlje. Mednarodnega reda s konca hladne vojne ni več nikjer, zdaj gre za konture nove svetovne ureditve, za status, vpliv, prestiž.

Takt in ton na Levantu daje predsednik Vladimir Putin, Rusijo je spet etabliral kot glavnega akterja, Sirija je bistvena za njegove ambicije dokazovanja, da je vélika sila. Zahod je v defenzivi.Medtem ko države in politični voditelji opazujejo prvovrstni vojaško-diplomatski spopad med Združenimi državami in Rusijo, vojno prek posrednikov (proxy war), v kateri se spopadajo velike države, čeprav nikoli neposredno, je Sirija bližnjevzhodni laboratorij; tam, kot v mnogih vojnah, ginejo ljudje za tuje koristi.

Zato je na münchenski varnostni konferenci begunsko vprašanje v celoti zasenčila Sirija, v prvi vrsti gre za spopadanje za novo svetovno ureditev. Opaziti je nemoč Zahoda, Združenih držav pred volitvami, in Evrope, ki jo je milijon prišlekov spravil na kolena in ne more izpolniti lastnih moralnih, humanitarnih, pravnih obvez. Celina je ujetnica orbanovske, lepenovske politike, povsod je nacionalizem, ideja združene Evrope je bled spomin. Münchenski dialog je dobro ponazoril, kako daleč narazen sta si recimo Nemčija in Francija, tako rekoč v različnih svetovih. Obrambna ministrica Ursula von der Leyen je pozornost posvetila beguncem, prizadevanjem in programom za njihovo poklicno usposabljanje in integracijo. Francoski kolega Jean-Yves Le Drian je mimo nje govoril samo o boju zoper Islamsko državo oziroma o poslanstvu Francije za liberté.

V razpravi o Siriji in beguncih je docela umanjkalo prizadevanje za reševanje originarnih vzrokov. Nobena evropska vlada ne govori o tem, kako ne bi več sodelovala v vojnah, v »humanitarnih posredovanjih« na Bližnjem vzhodu, izvažala orožje v države od Libije do Sirije.

Politični odgovori na stvarnost 21. stoletja terjajo razumevanje onkraj tradicionalnih okvirjev. Begunsko vprašanje, denimo, ni samo stvar evropskih notranjih in migracijskih politik, prišleki so povezani z okoljsko problematiko, razvojem, varnostjo. Med drugim je pomembno govoriti tudi o podnebnih spremembah, čeprav niti na nedavnem podnebnem vrhu ZN v Parizu nihče ni omenjal beguncev. In vendar globalnih vprašanj ni mogoče odmakniti enega od drugega – tudi globalnega segrevanja, konfliktov in beguncev ne. Neumno bi bilo trditi, da so begunci in vojna v Siriji posledica klimatskih sprememb; migracije so pač preveč kompleksen pojav, da bi lahko govorili o neposredni kavzalnosti, to zadnje zanikajo tudi Združeni narodi in Mednarodna organizacija za begunce. Podnebne spremembe in segrevanje pa vplivajo na množične migracije, so eden od pomembnih dejavnikov, ugotavljajo znanstveniki. Alexander Betts, direktor centra za begunske študije z Oxforda, piše, da je simptomatičen način, kako se svet loteva globalnih tem; kakor da te bivajo – vsaka v svoji škatli.