Vinska mušica: Stopiti skupaj

Zjutraj ob pol šestih je ob Muri že živahno: jutranje sonce reže skozi gosto vejevje in se čez valovito gladino dviga proti modremu nebu. Druščina, ki jo je utrudil nočni ribolov, počasi leze in spalnih vreč, najzgodnejši med njimi na žerjavici kuha kavo. Na prleški strani je neki ribič na prod vrgel tolsto podust, čez nekaj minut isti manever ponovi ribič na prekmurski strani. Vse čistejša Mura medtem mirno drsi proti koncu svoje petindevetdeset kilometrov dolge slovenske avanture, v katero se zadnje čase spet vrača mojster natančne sečnje in véliki gradbenik − bober (lat. castor).

Hkrati z obmurskim direndajem bazenski delavci Savinih term v Banovcih in v Radencih pripravljajo teren za nov, finančno uspešen dan. To zagotovo počnejo tudi v preostalih delčkih nekoč visoko kotirajoče sestavljanke z imenom Panonske terme oziroma to po novici, da jih je prevzela slaba banka, morda počnejo malo drugače. Bolj prizadevno?

Ne bi rekel. Obljub siti Pomurci ob pretvorbi Savinih terjatev v lastniški kapital, s čimer so slabi bančniki postali 99-odstotni lastniki enainštiridesetih hotelov – med njimi torej tudi štirih iz Panonske nižine –, samo skomigajo z rameni. Novinarka lokalnega časopisa je te skomige z rameni pripisala temu, kar se je tukaj zgodilo pred desetletjem: »Vse to smo že doživeli, ko si je Sava prilastila vse pomembne objekte pomurskega turizma.« Kako dobro je Sava skrbela za svoje turistično premoženje, na tem mestu ne bomo ugotavljali, a prav tako ne bomo pozabili napisati, da si Sava, ko je govor o kvaliteti turistične ponudbe v Pomurju, prej zasluži minus kot plus.

Podobno kot skomigajo glede ostanka Panonskih term, ljudje to počnejo tudi takrat, ko beseda nanese na reko Muro. Ob njeno strugo sicer radi hodijo po čemaž in čiste koprive, pesek, prod in humus, tja se radi odpeljejo tudi s kolesom. Z motorjem in po novem s štirikolesnikom. Morda bi si želeli le bolj urejeno pot ob prleškem delu reke oziroma bi radi, da kdo pokosi kilometre bujnega rastlinja.

Ko je na vrsti vprašanje o elektrarnah, ljudje večinoma spet skomignejo z rameni in naveličani svojega statusa državljana z repa države navržejo le še to, da naj si góspoda uredi Muro, kot si jo pač želi.

Seveda tudi v Pomurju premoremo nekaj posameznikov, ki glasno protestirajo. V tem primeru so proti gradnji elektrarn na Muri, a glede na to, da se v holdingu slovenskih elektrarn že pogovarjajo o šestih novih elektrarnah med letoma 2017 in 2023, od česar so tri predvidene za Muro, je njihovo vpitje bodisi pretiho bodisi premalo strokovno: imeti rad reko je nekaj, znati to povedati v obliki konstruktivnega nasprotovanja elektrarnam pa nekaj povsem drugega. Podobno kot se je pred desetletjem zgodilo Savino iztrebljenje panonstva iz tukajšnjega turizma, ki se kljub nedavnemu manevru DUTB seveda nadaljuje, se utegne zgoditi tudi z usodo naše reke: ribe bodo lovili še naprej in tudi prodnati otoki na Muri bodo ostali tam, kjer so. Le Pomurci bomo spet morali priznati, da ne znamo več stopiti skupaj.