Tiskane izdaje
Stara je triinštirideset let in je ena najuspešnejših žensk na svetu. Je poročena, ima dva otroka in je izjemno bogata.
Bogastvo in uspeh si je prislužila s sposobnostjo, znanjem in delom. Nedolgo nazaj je izdala knjigo z naslovom Lean In, v kateri ugotavlja, da je na vodilnih mestih v ZDA še vedno premalo »drugega spola«, in zato ženske spodbuja, naj bodo na delovnih mestih še bolj ambiciozne, naj na sestankih glasno predstavljajo svoje ideje, naj pri odločitvah glede svoje kariere tvegajo ter se odločajo za bolj drzne izzive, naj jih ne bo sram, če o svoji karieri fantazirajo, in naj, če so na vodilnih položajih, podpirajo sposobne in talentirane ljudi, ne pa da se jih bojijo. Ženske so boljše, kadar se je treba pogajati, saj so prijaznejše in vztrajnejše, pravi. Na vsakem sestanku se morajo vprašati: »Kaj bi rekla zdaj, če te ne bi bilo strah?« in potem to izreči.
Facebook se je pod njenim vodstvom spremenil v velikansko korporacijo, ki jo Sandbergova uspešno pripelje čez vsako krizo. V knjigi med drugim opisuje različne zgodbe o tem, kako se je kot ženska mnogokrat znašla v poslovnem svetu, ki je še vedno rezerviran za moške. Ko je bila nekoč na sestanku v sejni sobi, v kateri se sklepajo pomembni posli v državi, je ugotovila, da je na hodniku samo moško stranišče in da žensko sploh ne obstaja. To lahko pomeni le dve stvari, razmišlja Sandbergova, ali se ženskam, ki so bile v preteklosti v tej sobi, ni nikoli mudilo na stranišče, ali pa, kar je bolj verjetno, ženske v te prostore ne hodijo.
Knjiga je takoj postala uspešnica in mnogi jo opisujejo kot novi feministični manifest. Nekatere ameriške feministke se s to oznako nikakor ne strinjajo, saj menijo, da je Sandbergova preveč bogata, da bi lahko solila pamet ženskam, ki morajo poleg kariere skrbeti tudi za otroke in gospodinjstvo, saj si ne morejo tako kot ona privoščiti četo varušk in hišnih pomočnic ter na sestanke letati s privatnimi letali. Pravijo, da s svojimi nasveti ženskam nabija krivdo, da se za svoj uspeh ne trudijo dovolj, in da to ni knjiga o tem, kako bi postale bolj enakopravne, ampak o tem, kako bi postale bolj podobne Sheryl Sandberg. Kar je seveda paradoksalno, tako kot tista sejna soba brez ženskega stranišča, saj uspešnemu moškemu, ki napiše knjigo o svoji poti na vrh, nikoli ne očitajo, da želi moškim nabijati krivdo.
Seksizma je seveda še vedno veliko, kamor pogledamo. Prva mnenja o novi predsednici vlade so bila prej kot s kakršnokoli vsebino povezana z dolžino njenega krila in njen prvi diplomatski podvig s čevlji, ki jih je nosila ob tej priložnosti. Javnost na tak način nikoli ni ocenjevala moških politikov. Reakcije na te seksizme so premalo odločne, glasne in konsistentne tako med feministkami, javnimi osebnostmi kot politiki. Nad nekaterimi ženskimi revijami, ki bi morale opozarjati na šovinizme, smo namreč že zdavnaj obupali, saj s svojimi patetičnimi članki o družinskem življenju politikov (le tistih, ki so trenutno na oblasti, seveda) obstajajo le kot podaljšana roka oseb za stike z javnostjo iz različnih kabinetov.
Ta teden smo lahko na tv Slovenija videli dokumentarec Med spoloma, v katerem se je kar mračilo od stereotipov, patriarhalnosti, diletantskih freudizmov, poveličevanja klasične družine in obtožb, da so v bistvu feminizem in pesticidi krivi za vedno bolj feminilne in nesrečne moške. Tako kot pesticidi so škodljive tudi ženske, ki se preveč posvečajo svoji karieri, namesto da bi skrbele za vzdušje ob ognjišču doma. Dvojina je dobro, ednina je slabo, je bilo še slišati.
Pravzaprav mi grejo vsa ta razlikovanja med moškimi in ženskami vedno bolj na živce. Največkrat so le gojišče za bakterije, imenovane stereotipi. Sheryl Sandberg je predvsem uspešna poslovna ženska, ki bi si jih lahko v tej državi le želeli. Na vodilnih mestih pri nas manjka sposobnih, močnih osebnosti, ki opravljajo svoje delo z vso strastjo, imajo jasno vizijo in, kar je zelo pomembno, so odgovorni. Ste opazili, da pri nas v mikro (podjetja in ustanove) in makro (država) svetu, nihče več ni za nič odgovoren, nadzorni sveti nič več ne nadzirajo, in ko vodilni kadri podjetje oškodujejo, gredo samo še na boljše delovno mesto.
V prihodnosti, pravi Sandbergova, ne bo več moških in ženskih direktoric. Bodo samo še dobri in slabi direktorji. In če bodo zaradi izjemne skrbi zaradi izginjajoče moškosti ukinili še pesticide, bo to dobro ne samo za testosteron, ampak tudi za mater naravo.
