Vitezi teme 
v resničnem svetu

Batmanu, glavnemu junaku filma Vitez teme, je hitro zmanjkovalo časa. Nekje v milijonskem mestu Gotham je njegov zločinski nasprotnik Joker zadrževal talce. Če ga Batman ne bo pravočasno izsledil, bo Joker sprožil bombo. Nedolžni ljudje bodo umrli in mesto bodo zajeli nemiri – kot je načrtoval filmski zlobnež.

Temni vitez je zato sestavil posebno napravo, s katero je lahko prisluškoval vsem mobilnim telefonom v mestu Gotham, saj je upal, da bo vsaj ena naprava ujela Jokerjev glas in ga izsledila. Pri tej nalogi bi mu moral pomagati nepogrešljiv pomočnik Lucius, a se ni strinjal z Batmanovo metodo. »Vse telefone v mestu si spremenil v mikrofone. To je narobe, neetično in nevarno,« je dejal Lucius. Vztrajal je, da niti superjunak ne more ukrotiti moči, ki jo prinaša taka naprava – ne glede na vse varovalke in dobre namene, zaradi katerih je bila sestavljena. »Vohunjenje za tridesetimi milijoni ljudi ni moje delo. Pomagal ti bom najti Jokerja, vendar bo to zadnje, kar bom naredil. Dokler obstaja tak prisluškovalni stroj, ne morem več delati zate.«

Film režiserja Cristopherja Nolana iz leta 2008 kljub stripovskemu ozadju ni skrival kritičnih družbenih sporočil. V anarhističnem Jokerju, ki nima drugega namena kot širiti strah in povzročati razdejanje, ki nima nikakršnih zahtev in s katerim se ni mogoče pogajati, je upodobil absolutno zlo terorizma, proti kateremu so se uradno vojskovale Združene države Amerike. V tej vojni so jih čakale podobne dileme kot filmskega Batmana: ali cilj res opravičuje sredstva? Ali ne bomo zaradi sistematičnega kratenja človekovih, zasebnostnih in drugih pravic postali enaki ali hujši negativci kot tisti, ki jih preganjamo? Ali ni največja zmaga terorizma nad demokracijo prav uvajanje izjemnih razmer, ukinjanje državljanskih svoboščin in uvajanje družbe nadzora v imenu varnosti?

Luciusove besede so povzele dolgoletna prizadevanja ameriških borcev za državljanske pravice, ki so opozarjali na izjemen razmah elektronskega prisluškovanja po enajstem septembru. Ameriški zvezni preiskovalci (FBI) in tajne službe (Cia, NSA …) so z zakonom o domovinski varnosti (Patriot act) pred desetimi leti pridobili skoraj neomejena pooblastila. Smeli so nadzorovati ves nacionalni in mednarodni elektronski promet – sporočila, telefonske klice in klepete na družabnih omrežjih. Brez sodnega naloga ali utemeljenega suma so preverjali domače in tuje državljane, ki so imeli podatke shranjene na ameriških strežnikih (elektronsko pošto, osebne profile …). Države so začele razvijati vohunsko programje in ga skrivaj nameščati na računalnike in mobilnike osumljencev, povečali so se tudi izdatki za razvoj elektronskega vojskovanja – virusov, črvov in drugih orožij, s katerimi je mogoče napasti nasprotnikovo infrastrukturo (lani so neznanci s takim programom napadli iranski jedrski reaktor v Bušerju).

Ker izrednih protiterorističnih ukrepov ni odpravila ali omilila nobena »mirnodobna« vlada – ne Barack Obama ne nova evropska komisija –, so se filmski strahovi Batmanovega pomočnika zelo kmalu uresničili.

Ko so bili najbolj razvpiti teroristični jokerji mrtvi ali pogrešani, je lahko mogočna prisluškovalna naprava prevzela druge naloge – kljub vztrajnim dokazovanjem kritikov, da je množično prisluškovanje neučinkovito, sporno ali celo neustavno. Politiki so hoteli pokazati, da skrbijo za varnost državljanov, zato so po hitrem postopku in brez razprave sprejemali nove »odločne« protiteroristične zakone, sporazume in direktive. Tajne in varnostne službe so vztrajale, da se brez neomejenega dostopa do podatkov ne morejo učinkovito bojevati proti globalnemu terorizmu ali pravočasno predvideti novih napadov. Policija (tudi slovenska) je trdila, da so večja pooblastila koristna tudi takrat, ko se ne bojujemo proti teroristom, saj jim bo precejanje komunikacijskih podatkov pomagalo loviti kriminalce. Nato so jim sledili še lastniki avtorskih pravic, ki so protiteroristične in protikriminalne prisluhe skušali uporabiti za preganjanje spletnega piratstva in izmenjave datotek.

Lobiranje obveščevalcev, policije in založnikov ne bi bilo tako uspešno, če bi njihovi interesi trčili ob enakovredne protiuteži: zahteve po varovanju zasebnosti, pravice do obtožnice in sodnega procesa ter učinkovite varovalke pred nezakonitimi prisluhi. Vendar se to ni zgodilo, zato danes učinkovitega nadzora nad nadzorniki – državnimi ali zasebnimi – skoraj ni.

Primerov nenadzorovanih elektronskih nadzornikov v zadnjih tednih ni manjkalo. Petindvajsetletni ameriški heker Trevor Eckhart je na spletu objavil posnetek, kako posebna programska oprema (carrier iq) skrito spremlja vse, kar se dogaja s telefonom: zapisuje klice, sporoča lokacijo, shranjuje kratka sporočila in popisuje spletna iskanja (ta program so operaterji brez vednosti uporabnikov namestili na 150 milijonov ameriških mobilnikov z operacijskimi sistemi ios, android in blackberry). Sodelavci slovenske računalniške revije Monitor so v decembrski številki pokazali, kako popolna prisluškovalna naprava je lahko mobilnik, če je na njem skrit vohunski program, ki ga je mogoče legalno kupiti na spletu (oddaljen vklop mikrofona, branje elektronske pošte, vklop kamere …). Za najbolj obsežno razkritje pa je znova poskrbela spletna skupnost wikileaks, ki je skupaj z nekaterimi mediji (OWNI, Washington Postom, L'Espressom …) izdelala zemljevid globalne prisluškovalne industrije (spy files).

Wikileaks je pridobil več kot 1100 notranjih dokumentov, prodajnih katalogov in navodil za uporabo, ki jih naročnikom pošiljajo ponudniki nadzornih naprav in sistemov za prestrezanje elektronskih komunikacij. Iz njih je razvidno, kdo so največji ponudniki vohunske opreme (Nokia-Siemens, Amesys, Quosmos …), kakšne so njihove zmogljivosti, kdo so njihovi odjemalci in katera področja prisluškovalnega trga so najbolj zanimiva. Ocenili so, da prisluškovalna industrija trenutno ustvari vsaj pet milijard dolarjev na leto. Največ ponudnikov prodaja rešitve za spremljanje internetnega prometa, sledijo telefonski klici, kratka sporočila, prepoznavanje govora in lokacijsko sledenje. Veliki proizvajalci izdelujejo sisteme za množično spremljanje elektronskega prometa, ki lahko zajamejo celotne države in hkrati pri izbiri naročnikov niso pretirano tankovestni, saj so oskrbovali tudi predsednika Gadafija v Libiji in trenutno sodelujejo z režimom v Siriji. Med pregledovanjem dokumentov so našli celo podjetje, ki je v brošuri oglaševalo »iskanje političnih nasprotnikov«.

Njihova dejavnost je večinoma legalna, saj sistemi za elektronski nadzor uradno ne sodijo med »orožje« ali »prisilna sredstva«, ki jih zahodna podjetja ne smejo prodajati nedemokratičnim režimom. Prodajalci trdijo, da ne morejo vplivati na uporabo njihovih izdelkov ali prevzeti odgovornosti za zlorabe, čeprav med »usposabljanjem« naročnikov zelo dobro spoznajo njihove želje in potrebe. Prav tako ni prepovedano nameščanje vohunskega programja na mobilnike, dokler operaterji z njim »skrbijo za večjo zanesljivost omrežja« ali »izboljšujejo uporabniško izkušnjo«. Večji prekršek lahko naredi uporabnik, ki bi se hotel s pomočjo spletnih navodil znebiti vohunskega programa, saj bi s takim posegom prekršil naročniško pogodbo in izgubil garancijo za mobilno napravo.

Vohunsko programje danes ni samo spremljevalec globalnega protiterorističnega boja in zagotavljanja nadzorovane varnosti, temveč je postalo tudi nevidna cena za uporabo mobilne telefonije, družabnih omrežij, elektronskega bančništva in drugih pridobitev informacijske družbe. Skrb za elektronsko zasebnost je doslej od uporabnika zahtevala veliko odrekanja, znanja in samodiscipline, saj je moral ročno izklapljati vohunske funkcije, šifrirati dopisovanje, se odreči številnim spletnim storitvam ali zanje plačati precej višjo ceno. Vendar se tudi obdobje prostovoljnega elektronskega puščavništva vse hitreje izteka, saj poskušajo avtorji novih internetnih zakonov in sporazumov (protiponarejevalnega sporazuma ACTA, protipiratskega zakona SOPA …) postopoma kriminaliziralizirati vse oblike izogibanja elektronskemu nadzoru in še bolj zaščititi prisluškovalce, kar bi bilo še pred desetimi leti politično nesprejemljivo – v imenu varnosti, gospodarske rasti in nacionalnih interesov.

Filmski Batman je na koncu spoznal, da je njegova prisluškovalna naprava v resnici prenevarna celo za superjunaka, zato ni nasprotoval, ko jo je njegov pomočnik po lovu na Jokerja uničil. V resničnem svetu batmani niso tako preudarni.