Vladni »silenzio stampa«: začetniška zadrega ali nova strategija?

Zdaj je videti kot politična fantastika, a pred četrt stoletja, v socialističnih časih nekdanje SFRJ, so bile seje slovenske vlade - tedaj se ji je reklo izvršni svet socialistične republike Slovenije - še javne, odprte tudi za medije. Republiški sekretarji, kot se je tedaj reklo ministrom, so se posedli v veliki dvorani z visokim stropom na Gregorčičevi - kjer so zdaj seje ekonomsko-socialnega sveta - in se menda praviloma večjih zapletov prebili čez dnevni red.

Jasno: vsi morebitni konflikti interesov so bili rešeni še pred sejo, vsi ministri/sekretarji pa so bili pač iz iste, tedaj edino dovoljene stranke. O politično najbolj žgočih zadevah tedaj tudi ni odločala vlada/izvršni svet, ki je bila predvsem nekakšen operativni privesek republiške zveze komunistov, pač pa centralni komiteji ali pa še ožji organi na seveda bolj tajnih sestankih, v Ljubljani ali Beogradu...

Po slovenskem prehodu v demokracijo spomladi 1990 je, zanimivo, prva demokratična vlada po sili inercije še nekajkrat javno sejala, nato pa so se ministri začeli sestajati za tesno zaprtimi vrati, kar velja še dandanes. Tudi to »netransparentnost« nam je prinesla demokracija.

Premaknimo čas za dobri dve desetletji naprej, v jesen 2014. V demokraciji vlade menjamo po tekočem traku. In zdaj opazimo tudi, da je naša novopečena izvršna oblast zelo resno vzela pravico do svojih stotih dni miru. Samo en, ne ravno nepomemben detajl: novinarske konference po četrtkovih sejah vlade zdaj odpadajo že po tekočem traku, posledično zato novinarji ne morejo postavljati vprašanj ministrskemu zboru. Javnost je zato o vladnih odločitvah in namerah obveščena zgolj prek skopih, selekcioniranih pisnih obvestil. Vprašati pa ministrov ne more nihče nič: vladna »kapelica« za novinarske konference že kar nekaj tednov sameva.

Postavim lahko torej le pisno vprašanje, ali je tak aktualni »silenzio stampa« po sejah ministrskega kabineta posledica tega, da vlada, nabrana z več koncev, še nima odgovorov na mnoga vprašanja, ali pa so morda njeni glavni akterji zdaj tako zelo preobremenjeni z lokalnimi volitvami? Ali pa je morda komuniciranje z javnostjo prek komunikejev že kar najava nove komunikacijske strategije?

Pa ne da bi si človek zdaj od te vlade, premiera in ministrov želel brezkončnih novinarskih konferenc in retoričnih eskapad v slogu lovljenja "nemško-francoskega vlaka", prižiganja "reformskega semaforja" in drugih reminiscenc in nastopov iz obdobja neke pretekle vlade. Vsi vemo, kako se neslavno je končal ves ta politično-retorični kič. Bile pa so tudi druge prakse, ko se je kak prvi minister po seansah vlade vztrajno izogibal novinarskih mikrofonov in nadležnih vprašanj: tudi čas tiste vlade se ni končal posebej dobro za državljane, vsaj večino njih.

Ali merim na preveč, če zdaj pričakujem odzivno, korektno, profesionalno in redno dvosmerno komunikacijo na relaciji vladajoči-državljani? Tudi prek novinarskih konferenc, kjer bo mogoče kaj vprašati, kam podrezati. Navsezadnje bodo prihodnji teden minili že trije meseci od parlamentarnih volitev. Vsaka oblast, še posebej pa taka, ki prisega na najvišje pravne, etične in profesionalne standarde, bi se morala zavedati in ravnati kot servis državljanov - ne pa da se kdove zakaj zapira pred vprašanji javnosti in davkoplačevalcev.

Aja, slednji smo prav včeraj sodelovali pri drugi dokapitalizaciji Abanke, težki 243 milijonov evrov. Zakaj že?

P. S. Zavoljo predvolilnega molka sem bil dolžan izpustiti konkretna imena posameznikov, politikov in političnih strank v teh vrsticah izpustiti.