Vohunjenje

Na dan, ko bi moral predstavnik Hrvaške nastopiti pred haaškim Stalnim arbitražnim sodiščem, se je sosednja država odločila za ostro diplomatsko potezo. Ne le da hrvaški zunanji minister ni odpotoval na Nizozemsko. Hrvaška misija pri Združenih narodih v New Yorku je članicam ZN poslala pismo, v katerem pripovedujejo, da je Hrvaška sklenila izstopiti iz arbitražnega postopka, ker da je ta kompromitiran. Kompromitiran pa je zaradi nedopustnega ravnanja slovenske strani.

Sporočilo za javnost hrvaškega zunanjega ministrstva pri opisu dogodka, ki naj bi kompromitiral arbitražni postopek, sicer ne opisuje detajlov, a tudi laiku je jasno, da govori o pogovoru med arbitrom Stalnega arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in uslužbenko slovenskega ministrstva za zunanje zadeve Simono Drenik. Hrvaški mediji so objavili posnetek tega pogovora. V diplomatski praksi velja, da je pismo vsem članicam Združenih narodov ena najostrejših diplomatskih gest.

A skrajni čas je, da zastavimo vprašanje, od kod Hrvaški podatek, da je bil arbitražni postopek domnevno kompromitiran. Hrvaška seveda ni objavila, da je podatek o pogovoru med arbitrom Sekolcem in uslužbenko MNZ Simono Drenik pridobila tako, da je aktivirala vsa sredstva svoje tajne službe, Varnostno-obveščevalne agencije. Od letošnjega februarja – na to opozarja analiza mednarodnega inštituta Ifimes – pa obstajajo posredni dokazi. Predsednica Kolinda Grabar Kitarović je namreč želela zamenjati šefa hrvaške Varnostno-obveščevalne službe Dragana Lozančića, tej pobudi pa se je odločno uprl nekdanji premier Zoran Milanović. Milanović je tedaj javno zatrdil, da je Lozančić »nacionalni heroj«. Edino znano bojno polje, na katerem bi si Lozančić v teh zgodovinskem obdobju lahko prislužil status narodnega heroja, je boj za mejno črto med Slovenijo in Hrvaško.

Če pa je tako – če je torej res, da je hrvaška Varnostno-obveščevalna agencija herojsko vohunila za Simono Drenik in Jernejem Sekolcem –, je treba stvari poimenovati s pravimi besedami. Da sosednja država vohunsko spremlja slovensko državno uradnico, je, če smo grobi politični realisti, nekako pričakovano. Ni ravno lepo, a tako to gre. Nedopustno pa je vohunjenje za članom Stalnega arbitražnega sodišča. Vohunjenje za posameznim članom Stalnega arbitražnega sodišča je hkrati vohunska akcija zoper mednarodno institucijo, ki posluje od leta 1899. Je, če nekoliko pretiravamo, vohunska akcija zoper 118 držav, ki so članice arbitražne institucije. Brez pretiravanja pa lahko trdimo, da je obveščevalna akcija zoper arbitra Stalnega arbitražnega sodišča nedopustna.

Ker se bo čez nekaj dni v Ljubljani mudil hrvaški zunanji minister Miro Kovač, bo imel njegov sogovornik Karl Erjavec imenitno priložnost, da kolega prosi za forenzične dokaze o domnevni kompromitiranosti arbitražnega postopka, o kateri hrvaška diplomacija pisari članicam Združenih narodov. Kje, kdaj, kako, s kakšnim magnetofonom in kakšno programsko opremo so bili pridelani dokazi?