Tiskane izdaje
S sirskim prijateljem Abdulom K. sva bila na poti proti Alepu. Nebo so preletavala sirska režimska letala. Vozila sva se čez vasico, kjer je vladni bombnik zjutraj bombardiral vrsto na kruh čakajočih ljudi. Ustavila sva se. Ljudje so kričali. Abdul jih je poskušal umiriti. Medtem je starejši gospod kazal, kaj je ostalo od njegove trgovine z golobi. Vladala je popolna zmeda. Odpeljala sva naprej. Abdul je prijel za svojo puško.
»Svet nas je pustil na cedilu. Umiramo pred vašimi očmi, a se nič ne premakne. Zmerjate nas s teroristi, v resnici pa nas silite, da to postanemo. Nisem skrajnež. Sem intelektualec s punco, ki je moral prejšnje življenje zamenjati s frontno črto,« se je med vožnjo proti največjemu sirskemu mestu, ki se te dni duši v smrtnih krčih, jezil Abdul.
Ko se je začela vojna, je bil star triindvajset let. V Alepu je zaključeval študij angleščine. Preživljal se je z inštrukcijami jezika in kot športni učitelj. Ni živel slabo. Nasprotno. Toda njegovi politično angažirani prijatelji in sorodniki so drug za drugim izginjali v režimskem podzemlju; tistem podzemlju, ki ga na kastriranem, a barvitem površju sirskih mest in družbe površni turisti, akademiki in tudi novinarji niso ne želeli ne hoteli videti. Mukhabarat, režimska varnostno-obveščevalna služba, je dosledno skrbel, da je bil, večkrat za vedno, utišan čisto vsak glas, ki ni pel slave Asadovemu režimu.
Spomladi 2011 so na valu arabske pomladi izbruhnili protesti proti režimu. Ta se je − v živo spremljajoč tunizijsko, egiptovsko in libijsko »lekcijo« − odzval brez milosti. Po protestnikih so najprej udarili ostrostrelci in tajni agenti, zelo kmalu pa še celotne divizije sirske vojske, okrepljene s paravojaškimi šiitskimi milicami (šabiha). V konflikt so nemudoma vstopili tisti zunanji igralci, ki še danes razkosavajo že skoraj povsem razkosano sirsko truplo.
»Upor smo začeli mladi, večinoma izobraženi in versko zelo zmerni ljudje. Naše ideje so bile svobodomiselne. Želeli smo si več, ne manj svobode. Zadnje, kar smo si želeli, je, da bi postali nekakšen kalifat,« mi je med vožnjo pripovedoval Abdul, ki se je na frontni črti v Alepu pridružil svojima starejšima bratoma, borcema Sirske svobodne vojske (FSA).
Upal je, da se bo vojna hitro končala. Upal je, da bo dokončal študij. Upal je, da se bo lahko v novi Siriji poročil s svojim dolgoletnim dekletom, kristjanko iz sosednje vasice, ki je zaradi vojne ni videl že leto dni.
Abdulovo dekle je živelo na režimski strani fronte, kjer se je nahajalo vojaško letališče. Po nekaj mesecih bojev v Alepu se je tedaj 23-letni mladenič pridružil enotam, ki so se namenile zasesti letališče. Njegov motiv je bil oseben − ljubezen. V napadu na letališče je bil huje ranjen. Granata mu je odstrelila spodnji del telesa. Javil se je iz bolnišnice, ni bil povsem pri sebi. Potem pa nikoli več. Njegovi prijatelji so mi povedali, da je umrl. Umira tudi mesto, ki mu je bil Abdul tako podoben. Bil je odprt, bister, svobodomiseln, topel, vesel, ravno prav preračunljiv.
Bila sta.
Abdul in Alep, počivajta. Vsaj to. Ne upam si napisati, da v miru.
Tega ne bo nikoli več.
