Tiskane izdaje
»Bojim se, da se Nemčija vrača v preteklost in da se tega zaveda premalo ljudi. Predolgo smo živeli tako dobro, da je bila politika nekaj, kar se je dogajalo zunaj naših udobnih življenj. Zdaj pa kljub temu, da nam gre še zmeraj sijajno, ponovno vstopa v sredico družbe,« je med poznopopoldansko gnečo na ploščadi pred znamenito kölnsko katedralo in glavno železniško postajo, prizoriščem novoletnega množičnega napada na ženske in dekleta, dejal nemški prijatelj A., vpliven filmski producent in natančen opazovalec družbenih dogajanj.
Medtem ko so se s palicami za »selfije« opremljeni in visokogorsko zadihani turisti vzpenjali po strmem stopnišču katedrale, katere gradnja je trajala sedemsto let, je A. opisoval »skrbno organiziran« novoletni dogodek, ki je skupaj s terorističnimi napadi v Parizu, Bruslju in Nici močno prispeval k preobratu v nemški begunski politiki – ne glede na to, da begunci z napadi, razen tega, da so jih za svoje politične potrebe izrabili vsi, ki so imeli nekaj sekund časa, niso imeli ničesar. A podobam veselih dobrodošlic z nemških železniških postaj in pozitivnih medijskih zgodb, v katerih so begunci sem ter tja iz številk celo postali živa bitja z imeni, priimki in obrazi, so sledili tudi požigi azilantskih domov, protesti neonacističnih skupin ter sovražen diskurz, ki se mu v Nemčiji, za razliko od Slovenije in velikega dela Vzhodne in Srednje Evrope, (še) ni uspelo prebiti v »mainstream«.
Toda v času, ko dejstva ne štejejo več, in tudi uradno politiko vse bolj poganjajo le še fantazije na pogon strukturiranega sovraštva, je nazadnjaški proces razkosavanja ključnih humanističnih pridobitev druge polovice 20. stoletja nepovraten. To so pokazali rezultati nemških regionalnih volitev, na katerih se je močno okrepila skrajno desna stranka Alternativa za Nemčijo (AfD), politika kanclerke Angele Merkel, »matere« politike odprtih vrat za begunce, pa je doživela nekaj hudih udarcev, znanilcev nove politične jeseni – temačne politične jeseni, ki kot nekakšen stockholmski sindrom z zamudo že nekaj časa lomasti po nekdanji komunistični Evropi, tudi Sloveniji; ta se je s svojo protibegunsko in protimigrantsko politiko, s katero je politična sredina vstopila v prostor nikakor zmerne desnice in tej omogočila premik do skrajnih, kmalu militantnih robov, z zamudo vendarle pridružila »varšavskemu paktu« oziroma višegrajski skupini. Ta se je – na orbanovski pogon in z vzpostavljanjem ozračja druge polovice tridesetih let 20. stoletja – družno zoperstavila Merklovi, sledil pa jim je tudi del nemških volivcev. Tistih, ki bi morali vedeti bolje. Najbolje.
»Po vsej Nemčiji bi moral zdaj odzvanjati glasen alarm! Tabuji padajo. Politične korektnosti ni več. Duh je ušel iz steklenice. O beguncih se govori in piše tako, kot se je nekoč govorilo o Judih. Krivi so za vse. Politiki in mediji jih napadajo kot skupino – kot skupnega, zunanjega sovražnika. Kaj se dogaja z našim zgodovinskim spominom? Smo v manj kot letu dni pozabili na vse, kar so nas v šolah učili o naši preteklosti?« se je zgroženo spraševal nemški prijatelj, ki čuti, da prebujena ksenofobija in rasizem skozi stranska vrata, ta očitno vendarle niso bila zaklenjena, vdirata tudi v njegove urbane in privilegirano izobražene »socialne kroge«, za katere je bila politika vedno nekaj, kar se je v kokonu območja popolnega udobja dogajalo daleč stran.
Alarm. Moral bi odzvanjati glasen alarm. Se je družba (nikakor ne le nemška), katere slišnost je v kakofoniji oglušujočega hrupa, razpršene pozornosti in populističnih ter sramu in občutka krivde osvobojenih politikov nastavljena na »tiho«, še zmožna odzvati?
