Vojna in mir: Ambasador zle volje
čet, 26.10.2017, 10:00
Vojna in mir: Ambasador zle volje
Montypythonovsko kadrovanje brez kančka ironije v impotentnih Združenih narodih, botrih vseh modernih genocidov, ni nič novega.

Pred tednom dni je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) za ambasadorja dobre volje imenovala »večnega« predsednika Zimbabveja Roberta Mugabeja. 93-letnik, ki je vodil osvobodilni in protikolonialni boj v nekdanji Rodeziji in državo vodi že neverjetnih 37 let, je bil osebna izbira generalnega direktorja WHO Tedrosa Ghebreyesusa, sicer Etiopijca, ki je v odličnih − tudi poslovnih − odnosih s »svojim kandidatom«.

Mugabejeve zasluge za osvoboditev Zimbabveja izpod kolonialnega in rasističnega jarma so nesporne. Prav tako dejstvo, da je v prvih desetih letih svoje vladavine skupaj s svojo stranko Zanu-PF vzpostavil dobro delujoč izobraževalni in zdravstveni sistem, Zimbabve pa se je, kolikor je bilo to glede na okoliščine mogoče, otresel revščine in lakote. Ob naravnih danostih se je državi na jugu Afrike obetala svetla prihodnost.

A kot se tako rado zgodi, je vladavina tovariša Roberta, sicer tudi »otroka« hladne vojne, (za)šla po poti klasičnih diktatur. Voditelj se je okužil z božjim sindromom. Najprej je začel obračunavati s politično opozicijo, civilno družbo in mediji. Okrepil je vojsko, policijo in varnostno-obveščevalne službe in jih izkoristil kot zasebna varnostna podjetja. Podredil si je velik del poslov in – ekonomsko – zaradi občutka vsevednosti in vsemogočnosti delal napako za napako: temu se z drugo besedo reče sistem. Državo je zajela epidemija korupcije. Gospodarstvo se je zrušilo, Mugabe pa je kljub visoki starosti vladal z vedno tršo roko. Človekove pravice so postale slaba šala. 

Podobno je bilo kmalu mogoče reči tudi za − človeška življenja. Ko je državo zajela epidemija aidsa, Mugabe ni znal odreagirati. Denar iz zdravstva je usmeril v vojsko in policijo. Posledično so umirali stotisoči. V grozljivih razmerah. Zdravstvo je kolapsiralo. Še vedno umirajo desettisoči − leta 2016 je zaradi aidsa v Zimbabveju umrlo 40.000 ljudi. Leta 2005 je bila smrtnost med otroki v Zimbabveju najvišja na svetu, z virusom HIV je bila okužena četrtina prebivalstva, povprečna pričakovana starost pa je strmoglavila na dobrih šestindvajset let. Ko je Mugabe, ki je zdravstveno pomoč vedno iskal v tujini, krenil še v obračun z belimi lastniki farm, ki ga je »zapakiral« v boj proti rasizmu, dejansko pa je rasistično deloval kar sam, je zavladala še lakota.

Najprej je Mugabejevo imenovanje za ambasadorja dobre volje pri Svetovni zdravstveni organizaciji zvenelo kot montypythonovska šala. A v izbiri diktatorja, ki je (ne)posredno odgovoren za sto tisoče življenj, ni bilo niti kančka ironije. Ker se zgodovinski spomin topi hitreje kot kdaj prej v zgodovini, se je bilo upravičeno bati, da bo Mugabe dejansko prevzel to častno funkcijo. Toda iz sveta borcev za človekove pravice in ljudi, ki imajo stik z resničnostjo, sta se usula bes in nezadovoljstvo. Številne organizacije so pritisnile na WHO. Tedros Ghebreyesus je bil prisiljen preklicati svojo izbiro. Dalo mu je misliti, je dejal.

A montypythonovsko kadrovanje brez kančka ironije v impotentnih Združenih narodih, botrih vseh modernih genocidov, ni nič posebnega. V svetu ZN za človekove pravice − v komisiji za pravice žensk − sedi Saudska Arabija, »resnična Islamska država«, kjer imajo ženske status tretjerazrednih bitij. Se še kdo, na primer, spomni nacista Kurta Waldheima, ki je bil celo generalni sekretar ZN in kasneje predsednik Avstrije?

Napaka za napako = sistem. Vedno. Donald Trump, denimo, je le eden izmed njegovih »produktov«. Od tod naprej lahko imena vrhunsko nekompetentnih kadrov le še poljubno vstavljamo.



Vojna in mir: Ambasador zle volje

Mugabejeve zasluge za osvoboditev Zimbabveja izpod kolonialnega in rasističnega jarma so nesporne. Foto: Alexander Joe/AFP

Prijavi sovražni govor