Vojna in mir: Fantazije, zarote, dejstva

Kompleksna vprašanja kričijo po preprostih odgovorih.

Objavljeno
12. oktober 2016 20.20
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Lani je bilo 70 odstotkov medijskih vsebin v Združenih državah »konzumiranih« prek družabnih omrežij. Hujše vojne napovedi medijem si ni mogoče zamisliti - ne zaradi vprašljivosti platforme ali kakovosti medijskih vsebin, ampak zaradi uporabnikov, ki jim za dostop do novic in informacij ni treba vložiti ničesar več. Natančneje: ne denarja, ne časa, ne »intelektualnega angažmaja«. Ob tem se resne in poglobljene medijske vsebine na skupnih platformah vse bolj prepletajo z zares raznovrstnimi, skoraj znanstvenofantastičnimi teorijami zarote, izmišljijami, celostnimi manipulacijami, orkestrirano propagando, sovražnim govorom in neuravnovešenimi komentarji (komentatorji), katerih samozadovoljevanje uspešno (so)ustvarja javno mnenje, ki v gigantskem tropskem pragozdu informacij in radikalizirani (ter infantilizirani) binarnosti sveta ni sposobno prepoznati enega samega – drevesa.

Kompleksna vprašanja kričijo po preprostih odgovorih. Dejstva – recimo, da je v Evropski uniji približno toliko sirskih beguncev kot v malem Libanonu – je mogoče zlahka preslišati. Lažje je usmerjati ideologijo. Želja po posebnih učinkih je v času, ko veliko več gledamo, kot čutimo, neprebavljivo visoka. V digitalnem okolju, tej moderni ulici in okolju lažne svobode brez sankcij, možnost zlorabe ni le možnost - je stanje duha. Najbolj(e) učinkujejo mnenja, dejansko refleksi, osnovani na popolnem neznanju, nevednosti in odsotnosti kakršnekoli fizične izkušnje ali refleksije - ta vedno znova sprožijo val odzivov, ki sproti ustvarjajo nove, instantne, fast food resnice.

Posledice naštetega so srhljive in se širijo s hitrostjo teme: vloga novinarja poročevalca, čigar delo temelji na terenski prisotnosti, številnih neposrednih virih, stalnem študiju, izkušnjah in čim bolj razvejeni mreži poznanstev, postaja iz dneva v dan bolj obskurna. Velik del prostora interpretacije svetovnih dogodkov je že v domeni digitalnega sveta - sveta, ki nima neposrednega stika z resničnostjo, in sveta, v katerem je mogoče s smrtno nevarno lahkoto ustvarjati vzporedne »resničnosti«, denimo v primeru sirske vojne, o kateri imajo najbolj izdelana mnenja tisti (to velja tudi za novinarje), ki na bojiščih najbolj krvavega konflikta našega časa niso preživeli niti sekunde, ali v primeru tragedije beguncev, o kateri najbolj sovražno in zagrizeno razpredajo tisti (to velja tudi za novinarje), ki z ljudmi na begu pred vojnami niso bili v neposrednih stikih.

Podobno velja za družbeni aktivizem – nekaj, kar bi moralo biti prisotno v genskem zapisu vsakega novinarja. Tudi tega je v veliki meri pohrustal digitalni svet, v katerem človek (znotraj svojih krogov) lahko hitro dobi napačen in dejansko destruktiven občutek, da obstaja rahločutna, humanistična in na velike akcije pripravljena aktivistična množica. Spomnimo se, denimo, vseprisotnih podob naplavljenega sirskega dečka Alana Kurdija in vseh (seveda selektivnih) »poistovetenj« z žrtvami terorističnih napadov, ko se je medmrežje utapljalo v ničvrednih digitalnih solzah in sočutju iz območja udobja brez uporabne vrednosti. Primerov je nešteto.

Bojim se, da se takšnemu (ne)razumevanju sveta, ki je tam zunaj in nikjer drugje, hitro približuje tudi današnje, vsekakor pa jutrišnje novinarstvo, ki je tudi zaradi ekonomskega oportunizma – namesto da bi bilo obratno – sprejelo jezik ulice (= digitalnega sveta). Poti nazaj ni več.