Tiskane izdaje
Iraški prijatelj Rebin, s katerim imava bogato skupno zgodovino, mi je v ponedeljek zjutraj, ko sem urejal še zadnje logistične podrobnosti za pot v Irak, v roku petih minut poslal dve sporočili.
Prvo sporočilo: »Vse je normalno. Nič se ne dogaja. Se vidiva jutri.«
Drugo poročilo: »O, sranje, začela se je vojna!«
Slabih trideset ur kasneje sva v Erbilu, prestolnici iraškega Kurdistana, pila kavo in se čudila preobrazbi, ki jo je na pogon naftnega bogastva, strateške pozicije, globalnih korporacij in relativnega miru sredi najbolj eksplozivne regije sveta doživelo nekoč prašno, pusto in revno mesto. Pred nekaj leti je že kazalo, da bo Erbil postal bogata prestolnica nove države – toda danes, ko mesto stoji dobesedno le streljaj od frontne črte vojne s samooklicano Islamsko državo in ko so cene nafte tako nizke, da se številnim globalnim podjetjem črnega zlata sploh ne izplača črpati, je v Erbilu ponovno mogoče čutiti tesnobo in strah. V teh krajih vojno in mir delijo minute in metri.
Rebin, iraški Kurd, je otroštvo in mladost preživel na Norveškem. Kot begunec. Njegova družina je iz iraškega Kurdistana pobegnila pred etničnim čiščenjem v režiji Sadama Huseina, čigar enote so v drugi polovici osemdesetih let na severu Iraka pobile 180.000 Kurdov. Vrhunec velikega zločina proti človeštvu, ki ga je zahodni svet tiho podpiral, je bil napad s kemičnim orožjem na Halabdžo, kjer je bilo v nekaj minutah ubitih 5000 ljudi.
Rebin se na Norveškem ni znašel. Konec leta 2002, tik pred ameriško-koalicijsko invazijo, ki je razkosala Irak in zamajala celotno regijo, se je vrnil v domovino. Imel je fiksno idejo, da bo obogatel z verigo spletnih kavarn, ki so se tedaj po tretjem svetu širile skoraj hitreje, kot so se »nalagale« spletne strani. In njegovi posli so dejansko hitro zacveteli. S španskim prijateljem Davidom, s katerim sva morala zaradi zaprtih meja s prekupčevalci prečiti zasnežene vršace na turško-iraški meji, sva Rebina med oddajanjem svojih poročil z iraških bojišč aprila 2003 spoznala ravno v eni izmed njegovih spletnih kavarnic. Nemudoma smo se »našli«. Rebin se nama je pridružil na dolgi, noro nevarni poti po gorečem Iraku, kjer smo zapored sledili padcu Mosula, Kirkuka in Tikrita – vse do Bagdada in Faludže. V Tikritu, kjer je vse brbotalo in pokalo, sva med »vzporednim« opravljanjem nujnih reči na zlatih straniščnih školjkah v gromozanski Sadamovi palači, ki so jo ravno zasedli ameriški marinci, zapečatila najino doživljenjsko prijateljstvo. Ko sva se nazadnje videla, je bil že milijonar. Svoje »spletne« posle je razširil po vsem Iraku. Sodeloval je z vsemi in vsi so sodelovali z njim. Bil je, kot se reče, uspešen »tranzicijski podjetnik«. In izjemen vir vseh mogočih in nemogočih informacij in kontaktov. Novinarski »božji dar«. Danes njegovi posli stojijo. Bogastvo je skoraj izpuhtelo. In iraški Kurdistan je ponovno postal frontna črta.
»Ko smo bezljali po Tikritu, sem mislil, da bo Irak postal raj na Zemlji. Mešalo se mi je od sreče. Verjel sem v svobodo,« je v torek dejal Rebin, ki svobodo skoraj enači s cvetočimi posli. »Kar je sledilo, je bilo trinajst let in pol samih velikih napak. Vse, kar je mednarodna skupnost naredila v Iraku, je bilo narobe. Močno si želim, da bi bila Islamska država z ofenzivo na Mosul razbita, a dvomim, da bo tako. Če bi hoteli, bi jih razbili že davno, ne pa da so žrtvovali celotno regijo,« je jezno strnil Rebin in z nekaj telefonskimi klici uredil vse potrebno za odhod na frontno črto.
