Vojna in mir: Frontna črta človečnosti

»Stvari so preproste. Ljudje, ki želijo pomagati, pomagajo. Tisti, ki jim ni do pomoči ogroženim, pač ne,« je medtem ko sta med zimskim dopoldnevom v Atenah v nenavadnih intervalih izmenjavala sonce in dež, dejal Cris Herrera, ki v hotelu City Plaza vodi »begunsko kuhinjo«.

Hotel City Plaza je bil šest let zapuščen. Stavba je propadala, pohištvo je gnilo, inštalacije so bile na psu. Potem ko je Evropska unija podpisala umazan dogovor s Turčijo in se je zaprla tako imenovana balkanska pot, je v Grčiji ostalo ujetih več deset tisoč beguncev. Prvih nekaj tednov so imeli ujetniki evropske protibegunske politike na voljo le ulico. V Atenah – in tudi drugod po Grčiji – so jim na pomoč priskočili številni aktivisti in solidarnostna gibanja, ki že vrsto let opravljajo vlogo, ki bi jo morala opravljati tako država kot Evropska unija.

Aktivisti so zasedli zapuščeni in propadajoči hotel in ga, kolikor je bilo mogoče hitro, pripravili za prve goste po dolge času. Goste, ki so v Atene prišli na begu za življenje. Konec lanskega aprila, ko so v City Plazo prišli prvi begunci, se je koordinacijskemu odboru, ki vodi velik solidarnostni projekt in primer dobre prakse, pridružil tudi 38-letni Cris, Čilenec iz Santiaga, ki je prepotoval pol sveta in se med drugim kot kuhar preživljal v Avstraliji, Barceloni, Londonu in Srbiji, od koder »ga je ljubezen odpeljala v Slovenijo«. V Ljubljani, kjer je odprl »catering« podjetje, je preživel pet let, potem pa ga je tragedija beguncev po balkanski poti – ljudem na begu je začel kuhati v Rigoncah – usmerila proti jugu Evrope. Skupaj s prijatelji je v enem izmed atenskih parkov vsak dan (zjutraj in zvečer) razdelil po tisoč brezplačnih obrokov. Ko se je ponovno odprl hotel City Plaza, se je Cris nemudoma pridružil pisano mednarodni aktivistični zasedbi.

»Tu sem ves čas. Za nami je devet mesecev trdega dela. V hotelu je prostora za 400 beguncev. Vse sobe so ves čas polne. Nekateri ljudje gredo naprej, številnim ne uspe prestopiti makedonske ali bolgarske meje in so se prisiljeni vrniti. Vzdušje se je v tem času spremenilo. Ljudje so v Grčijo prišli polni veselja in upanja. Zdaj zelo dobro vedo, da so tu ujeti. Da je Evropa zaprta. Veliko je depresije; pojavljajo se tudi samomorilske težnje,« je v zakajenem baru »begunskega hotela« med suhim kašljem razlagal bradati Cris, ki se je nekaj časa preživljal tudi kot zidar in vodovodar, zato v hotelu opravlja več vlog hkrati.

Bližal se je čas kosila. Cris je zbiral svojo mednarodno kuharsko ekipo, v kateri imajo pomembno vlogo afganistanski najstniki; fantje, ki so sami prepotovali tisoče in tisoče kilometrov, da bi jih Evropa zavrnila, ker je po mnenju evropskih in seveda tudi slovenskih birokratov, ki so vojno videli le po televiziji, bojda pri njih doma, tam, kjer s kratkimi postanki domuje najdaljša vojna našega časa (od sovjetske okupacije konec sedemdesetih let naprej), dovolj »varno in stabilno«.

Medtem ko Evropa ljudi zavestno vrača v pekel in se je Slovenija z gradnjo žice na hrvaški meji in novelo zakona o tujcih spremenila (ali pa je končno le postala iskrena?) v prestolnico ksenofobije in egoizma, nekateri Ljudje vztrajajo na ključni frontni črti našega časa. Frontni črti boja za človečnost. Frontni črti iz dneva v dan bolj asimetričnega bojevanja. Frontni črti, kjer bo akt humanizma kmalu veljal za – teroristično dejanje.