Vojna in mir: Kurdska nogometna tolažba

Kurdske sanje o neodvisni državi na severu Iraka so se le nekaj tednov po referendumu spremenile v nepredstavljivo nočno moro. Odsotnost mednarodne podpore in notranja trenja (ter izdaje) so iraškim vladnim silam in pridruženim šiitskim milicam, podizvajalcem iranske zunanje in varnostne politike, omogočile, da so zasedle 40 odstotkov ozemlja morebitne kurdske države in skoraj polovico naftnih črpališč, predvsem tistih v okolici Kirkuka. Slavje in ponos sta na ulicah kurdistanskih mest zamenjala bes in ponižanje. Neodvisnost je poldrug mesec po referendumu oddaljena bolj kot kadar koli v zadnjih petindvajsetih letih.

Toda ko je bilo razočaranje konec prejšnjega meseca najhujše, se je na številnih kurdskih domovih – v iraškem Kurdistanu, Siriji, Turčiji, Iranu in povsod po svetu, kjer živi kurdska skupnost – vendarle tudi slavilo. Rawez Lawan, zvezni igralec nogometnega kluba Dalkurd FF, sicer na Švedskem rojeni Kurd, čigar oče se je nekoč kot pešmerga boril proti Sadamu Huseinu, je v 59. minuti tekme predzadnjega kola švedske druge lige (Superettan) proti ekipi GAIS z zadetkom zagotovil zmago svojemu moštvu in ga popeljal v prvo, elitno švedsko nogometno ligo (Allsvenskan). »To je neverjetno, popolnoma neverjetno. Želim si, da bi se v tem trenutku prav vsak človek počutil tako, kot se jaz. Trenutno je v Kurdistanu zelo težko. A ljudje lahko za trenutek pozabijo na vsakodnevne tegobe in se počutijo, kot da so v raju,« je evforični Lawan – njegovi starši so na Švedsko prišli iz Sulejmanije – po tekmi povedal novinarjem.

Na majhnem stadionu Domnarvsvallen v mestece Borlänge, ki je od Stockholma oddaljeno slabe tri ure vožnje, je vihralo tisoče zastav iraškega Kurdistana. Na tribunah so odmevale kurdske patriotske pesmi, na terenu pa pisana mednarodna zasedba čudežnega nogometnega moštva, ki ga je pred trinajstimi leti kot lokalni socialni projekt, s katerim so želeli begunske in migrantske otroke umakniti z ulic in jim ponuditi možnost samoudejanjenja, ustanovila skupina devetih kurdskih migrantov, kar ni in ni mogla nehati slaviti svojega zgodovinskega uspeha.

Dalkurd FF se je v trinajstih letih iz sedme prebil v prvo ligo. V zadnjih treh letih si je švedska ekipa med Kurdi, največjim narodom brez države, kljub temu da trenutno v moštvu igrajo le trije kurdski nogometaši, priborila vlogo nekakšne kurdske reprezentance – celo dresi moštva so obarvani v kurdske nacionalne barve. Nogometni klub, ki ga že zadnjih nekaj let vodita in financirata kurdska bogataša, odpira svoja vadbena središča tako na Švedskem kot v Kurdistanu, kjer imajo nogometaši s skandinavskega podeželja status nacionalnih junakov, ki jim prek družabnih omrežij sledi skoraj dva milijona navijačev.

»Vsak dan igramo in se borimo za svoj klub, družine, soigralce, Kurde, Kurdistan in naše brate in sestre na frontnih črtah,« je dan po uvrstitvi v prvo švedsko ligo dejal Peshraw Azizi, kapetan Dalkurd FF, ki je v zadnjih letih večkrat obiskal frontne črte iraškega Kurdistana. »Moj oče se je dolgo boril v vojni. Jaz njegov boj nadaljujem prek nogometa. To je enako pomemben boj,« je dodal švedsko-kurdski nogometaš, ki si želi v naslednji sezoni priboriti nastop v ligi prvakov.

Naslednje leto bo na švedskih prvoligaških stadionih in kasneje morda tudi na evropskih glasno odmevalo: Bijî Dalkurd! Naj dolgo živi Dalkurd!