Vojna in mir: Kurdski plebiscit

Voditelji iraškega Kurdistana s predsednikom Masudom Barzanijem na čelu so minulo sredo sprejeli odločitev, na katero se je dolgo čakalo. Od šest do sedem milijonov polnoletnih prebivalcev iraškega Kurdistana in nekaj mest, ki ležijo zunaj uradnih meja kurdskega avtonomnega območja (registracijski proces še ni bil opravljen), bo 25. septembra na referendumu glasovalo o neodvisnosti. Tako rekoč celotna mednarodna skupnost je poskusila odvrniti iraške Kurde od ljudskega glasovanja in poti v samostojnost, a vodilni politiki Kurdskih regionalnih oblasti (KRG) so se vendarle odločili za geostrateško tvegano in hkrati nadvse pogumno potezo. Čeprav »plebiscit« tudi v primeru absolutne podpore odhodu iz skupne iraške države in ustanovitvi 194. svetovne države še ne bi pomenil takojšnje razglasitve neodvisnosti, je vnaprej jasno, da bo referendum − v kakršnikoli obliki in okoliščinah − močno pretresel regijo in poskrbel za novo risanje zemljevidov.

»Ne vem, ali bomo lahko preživeli kot samostojna država. Vem pa, da v Iraku, takšnem, kot je, nimamo prihodnosti. Mislim, da smo najboljši čas za razglasitev samostojnosti že zamudili, toda to ne bi smelo biti ovira. Od vseh regionalnih držav in območij smo trenutno v daleč najboljšem položaju,« mi je lani jeseni, ko so iraške oblasti s pomočjo mednarodne koalicije sprožile ofenzivo proti samooklicani Islamski državi v Mosulu, med vožnjo po severnem, večinoma kurdskem Iraku pripovedoval dolgoletni kurdski prijatelj Rebin K., s katerim sva v času ameriške invazije spomladi 2003 v starem terencu prekrižarila celotno državo.

»Tajming« za referendum o neodvisnosti ni najboljši, a oblasti v iraškem Kurdistanu, ki se dobro zavedajo nepovratne katastrofičnosti razmer na Bližnjem vzhodu, nimajo veliko izbire. V Mosulu, ki leži na robovih kurdskega »interesnega območja«, še vedno poteka velika bitka z Islamsko državo. Usoda Kirkuka, naftnega raja, za katerega se ob večinskih Kurdih spopadajo še arabski suniti, uradni Bagdad in – prek turkmenske manjšine – sosednja Turčija, je negotova. Irak je prizorišče vsakodnevnih samomorilskih in bombnih napadov ter eno izmed prizorišč že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne med sunitsko Saudsko Arabijo in šiitskim Iranom – ob zaostrenih razmerah v Perzijskem zalivu je mogoče pričakovati, da se bodo razmere v Iraku še poslabšale. V sosednji Siriji ni nič bolje. Nasprotno: ofenziva na Rako, prestolnico samooklicanega kalifata, na katero padajo izstrelki, »obogateni« s prepovedanim belim fosforjem, bo krvavo zaznamovala letošnje poletje.

Iraški Kurdi, katerih političnih in ideoloških aspiracij niti slučajno ne gre primerjati, kaj šele enačiti s kontekstom kurdskega vprašanja v Turčiji ali Siriji, bodo poskusili zbežati iz neusmiljene bližnjevzhodne tragedije in njihovo željo je treba razumeti. Zgodovina in njeni ključni igralci so jih že večkrat – dobesedno – pustili na cedilu. Preživeli so Huseinov genocid, a ubitih je bilo 180.000 ljudi. Halabdža je kurdska Srebrenica, Huseinova akcija Anfal kurdski holokavst. Večkrat so bili izigrani, prodani, predani, izdani. Zato so bili primorani razviti oportunističen preživetveni nagon, ki jih je, denimo, (gospodarsko) zbližal s Turčijo, (varnostno) z Izraelom ter (strateško) z Združenimi državami.

Iraški Kurdi zelo dobro vedo, kaj delajo. Zdi se, da bolj kot kdorkoli drug v regiji. Pa čeprav je cena nafte trenutno prenizka, da bi bili lahko odvisni le sami od sebe. »Serfektin be!« Srečno.