Vojna in mir: Kurdski stoletni sen
čet, 21.09.2017, 10:00
Vojna in mir: Kurdski stoletni sen
»Vztrajati moramo. Ne glede na ceno, ki jo bomo morali plačati,« pravi Kurd Lokman Ramzi iz Mosula.
»Zakaj ne bi smeli imeti pravice do svoje države? Vsi jo imajo – razen nas, Kurdov. Tolikokrat so nas že prevarali. Močno upam, da naše oblasti ne bodo podlegle mednarodnim pritiskom. Zdaj imamo priložnost in ne smemo je zamuditi,« mi je v zanosu in z besedami, ki so dodobra spominjale na čase slovenskega osamosvajanja, v Erbilu, prestolnici iraškega Kurdistana, dejal 27-letni študent angleščine Lokman Ramzi.

Lokman prihaja iz Mosula, od koder je vsa njegova družina pobegnila, ko je v drugo največje iraško mesto junija 2014 brez odpora iraških vladnih sil vkorakala samooklicana Islamska država. Iz danes do tal porušenega Mosula, ki bo po morebitni razglasitvi neodvisnosti iraškega Kurdistana ostal »na drugi strani meje«, so se preselili v Erbil in Dohuk in začeli življenje iz nič. Modrooki in visoko artikulirani Lokman se je po dolgih letih trpljenja v mestu, v katerem od ameriške invazije spomladi 2003 vlada stanje nenehne vojne, vpisal na tamkajšnjo največjo univerzo. Do konca študija sta mu ostala še dva semestra. Med študijem opravlja različne poklice – med drugim dela za kurdistansko naftno podjetje.

Lokman ves čas razmišlja o prihodnosti, toda vezi z Mosulom nikakor ni prekinil. V rodno mesto se kot prevajalec – sodeluje z novinarji in humanitarnimi delavci – vrne vsaj enkrat na mesec. Podobe, ki jim je priča, ga vedno znova pretresejo. Popolno uničenje. Trupla pod ruševinami. Spremenjena krajina nekoč mogočnega dvomilijonskega mesta. Mrtvi prijatelji, sosedi, znanci, sošolci iz osnovne in srednje šole, sorodniki. Izbrisano otroštvo, razkosana mladost, preganjavica spominov.

»Navadil sem se živeti v vojni. Točno polovico mojega življenja je bila moj vsakdan. Ko je blizu našega doma eksplodirala bomba, se niti sklonil nisem več. Človek se navadi tudi na izgube. Cena življenja je v vojni iz dneva v dan manjša,« je prizadeto dejal Lokman, ki ob »osvoboditvi« Mosula izpod brutalne vladavine Islamske države ni čutil olajšanja. Iraškim vladnim silam in šiitskim milicam, ki so v boju z IS skupaj s koalicijskimi letalskimi bombami mesto zravnale z zemljo, ne zaupa. Kar nekaj let je bil priča nasilni, koruptivni in do večinskih sunitov sovražni vladavini večinoma šiitskih oblasti iz Bagdada, podizvajalcev iranske zunanje politike. Boji se, da bo zdaj, ko je Mosul »svoboden«, le še huje. Številni izvensodni poboji in brutalen pregon družinskih članov pripadnikov skrajne sunitske milice že potrjujejo njegove strahove.

Ne, Lokman Ramzi se ne namerava vrniti v Mosul. V hiši njegove družine zdaj živi arabska družina. Celotno nekdaj kurdsko četrt so poselili sunitski Arabci. Ob tem ne čuti jeze. To prinaša vojna. »Zdaj imam novo domovino. Upam, da kmalu tudi novo državo. Kurdistan. To je naša zgodovinska pravica. Vztrajati moramo. Ne glede na ceno, ki jo bomo morali plačati,« je bil odločen Lokman. A ko sem ga vprašal, ali se zaradi groženj iz Bagdada, Teherana in Ankare boji nove vojne in še več nasilja, se je njegov obraz v hipu stemnil.

Danes so (še) dovoljene sanje.

Vojna in mir: Kurdski stoletni sen

Kam jih bodo popeljala prizadevanja za neodvisnost iraškega Kurdistana? Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor