Vojna in mir: Misija IS je zaključena

Islamska država je vojaško poražena, a to bi bila lahko že davno. Vendar je morala prej kot podizvajalka opraviti vrsto nalog.

Objavljeno
11. oktober 2017 14.00
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Ko je dolg konvoj terenskih vozil junija 2014 prestopil »ukinjeno« mejo med Sirijo in Irakom in pot nadaljeval proti Mosulu, ga ni nihče poskušal ustaviti. Vsem varnostno-obveščevalnim službam, ki spremljajo dogajanje na Bližnjem vzhodu, je bilo jasno, kaj se dogaja. Za razbitje konvoja, ki je bil na mezopotamski ravnici lahka tarča, bi bilo dovolj že nekaj bojnih helikopterjev. Lahko bi se odzvale številne države in »akterji«. Hitro. Učinkovito. Brez civilnih žrtev. A se niso.

Ni bilo v njihovem interesu. Nastal je kalifat.

ZDA, ki so skupaj s preostalimi članicami koalicije (v)oljnih z invazijo na Irak spomladi 2003 poskrbele za rojstvo samooklicane Islamske države v vseh njenih pojavnih oblikah (minulih, sedanjih in bodočih), so se vsled vse večje energetske samopreskrbnosti (škrilavci) poskušale umakniti iz bližnjevzhodnega pekla, za katerega so bile najbolj odgovorne same. Vzpon IS je Washingtonu strateško ustrezal: kot sunitska protiutež šiitski (iranski) ekspanziji v Iraku in kot faktor kaosa v Siriji. Obenem je bilo ves čas jasno, kdo dejansko je resnična Islamska država. Ob Katarju, ki je ves čas igral dvojno igro, je bila to Saudska Arabija, ki je skrajno sunitsko milico uporabljala kot podizvajalko svojih interesov v že dolgo ne več le hladni bližnjevzhodni vojni, v kateri se za nadzor nad regijo in energetskimi potmi iz dneva v dan bolj intenzivno spopadata Riad in Teheran.

Ravno Iran je s širitvijo Islamske države, ki se je – to ne bi smelo biti presenečenje – ustavila na iranskih mejah, dobil »alibi« za vojaško in ideološko ekspanzijo preko »šiitskega polmeseca«, ki iz Teherana čez Bagdad in Damask (Iran je vse od začetka vojne glavni zaveznik tamkajšnjega vladarja Bašarja al Asada) vodi do gibanja Hezbolah v Libanonu in strateško ključne sredozemske obale. Po »osvoboditvi« Mosula pred tremi meseci, v kateri so sodelovali tudi pripadniki iranske republikanske garde in šiitska milica Hašd al Šabi, je Iran, de facto vladar velikega dela Iraka in zmagovalec velike bližnjevzhodne tragedije, ta cilj že dosegel.

Podobno kot Iran, le da je imel ta v regiji bistveno bolj neposredne, celo eksistencialne interese, je širitev Islamske države po Siriji in Iraku ob sirskem režimu, ki mu je IS s svojo brutalnostjo in sektaštvom ponudila popoln odpustek za odgovornost pri izbruhu najbolj krvave vojne našega časa, izkoristila tudi Rusija. Ta je spretno izkoristila ameriški krvavi bližnjevzhodni fiasko in z neomajno strateško podporo sirskemu režimu ter logiko uravnilovke med vsemi sirskimi uporniškimi skupinami, ki je poskrbela za takojšen izbris zgodovinskega spomina, amnezija = amnestija, zasedla velik del izpraznjenega prostora. Islamska država, v kateri so imeli pomembno vlogo številni ruskim obveščevalcem dobro znani »kadri« iz Kavkaza, je Moskvi dejansko »ponudila« priložnost za vrnitev na geostrateški zemljevid. Rusija je to priložnost v celoti izkoristila.

Tu je treba omeniti še Turčijo, ki je Islamsko državo ves čas »uporabljala« kot varovalko pred nastankom morebitne kurdske avtonomije na severu Sirije. O trgovini s poceni nafto, v kateri so sodelovali tako rekoč vsi akterji sirske in iraške vojne, je ceneno razpravljati. Prosti trg, pač.

IS je danes vojaško poražena. Štiri leta po tem, ko je začela svoj neovirani pohod po regiji, je v izgubljenem položaju zato, ker ne koristi nikomur več. Mednarodna korporacija, ki ji je bil denar vedno bliže od boga, je vrhunsko opravila svoje uničujoče »poslanstvo«. Zdaj se na pogorišču začenja končni spopad za vojni plen.