Vojna in mir: Prezgodaj. In prepozno.

Pred šestimi leti se je tunizijski prodajalec sadja in zelenjave Mohamed Bouazizi zažgal v protest proti korumpirani in do obisti zbirokratizirani ter od »večnih« politično-oligarhičnih starcev uzurpirani državi. Njegovo dejanje je skupaj z intenzivnim delovanjem varnostno-obveščevalnih služb in eksplozijo tedaj še družbenih, zdaj pa le še družabnih omrežij sprožilo val arabskih revolucij.

Mladi Tunizijci so odšli na ulice in hitro prebili neprebojni zid strahu. Predsednik Ben Ali je pospravil kovčke in zbežal v Saudsko Arabijo, srce geopolitične in eksistencialne teme. Tunizija je kljub resnim strukturnim in varnostnim težavam danes edina država »arabske pomladi«, kjer beseda revolucija ne zveni kot – psovka.

Nadaljevanje je sledilo v Egiptu. Trg Tahrir v Kairu se je konec januarja 2011 napolnil z več deset tisoč protestniki, ki so se po nekaj dneh krvavih uličnih bitk odločili na ulicah vztrajati do odhoda nekompetentnega tirana Hosnija Mubaraka. Toda v Egiptu je bila država »globlja« kot v Tuniziji: vojska je bila pripravljena in je utrujenega starca žrtvovala v imenu revolucije ter z vrhunskim taktičnim manevrom ljudstvo pridobila na svojo stran. Svobodoljubne sile so prostor svobode lahkotno izročile v roke pohlepnih generalov, ki so vedeli, kaj počno in – kaj bo sledilo. Vakuum so izkoristili Muslimanski bratje, ki so s svojo metafizično vladavino zavozili še preostanek ekonomije in izvedli ritualni samomor: (ponovni) vojaški udar, ki je sledil, je bil le vaja v slogu, Egipt pa je šest let kasneje še bolj avtoritarna država kot pred »arabsko pomladjo«.

Še huje je v Libiji, kjer je bilo hitro jasno, da bo sesutju trhle, nasilne in elitistične iluzije, ki jo je na naftnem bogastvu zgradil samodržec Moamer Gadafi, sledila človeška in politična tragedija. Mednarodna skupnost je v varnostnem svetu ZN podprla vojaško operacijo za zaščito civilnega prebivalstva v Bengaziju, ne pa tudi rušenja režima, in sicer krhke države brez institucij in notranje kohezije. Ko je napade na Libijo prevzela zveza Nato, je mednarodna operacija, ki ni imela načrta za »dan potem«, izgubila vsakršno kredibilnost. Državo je zajelo več manjših vojn hkrati. Po eksekuciji ekscentričnega polkovnika se je začel krvav boj za delitev plena, ki še traja. Padec Libije je skupaj s tonami orožja postal eno izmed gonil konfliktov po vsem Sahelu in tudi eno izmed počel begunske tragedije.

Ko je počilo v Siriji, ni bilo poti nazaj. Režim v Damasku se je »v živo« učil na napakah drugih diktatur. Prvi val svobodomiselnega upora mladih in izobraženih ljudi je bil hitro posiljen − krivci so bile tako sile predsednika Bašarja al Asada in njegovih regionalnih in globalnih »pomočnikov« kot islamistični skrajneži, ki so s pomočjo svojih regionalnih in globalnih pokroviteljev Sirijo v varnostnem in političnem vakuumu popolne ranljivosti spremenili v krvav peskovnik številnih različnih konfliktov, ki jim ni videti konca. Podobno velja za Jemen, morda najbolj »pozabljen« konflikt našega časa.

Arabska pomlad je za kratek čas na široko odprla vrata upanja, pretresla regijo in svet ter sprožila zgodovinski proces. Ta je šest let kasneje v globoki in krvavi kontrarevolucionarni fazi. Ko je ameriški predsednik Richard Nixon leta 1972 obiskal Kitajsko, so novinarji tedanjega predsednika kitajske vlade Zhoua Enlaija vprašali, kaj si misli o francoski revoluciji. »Prezgodaj je za ocene,« je odgovoril legendarni kitajski politik.

A čas danes teče mnogo hitreje. In z njim vred pogubni števec človeških življenj. Za ocene je morda prezgodaj. Za sto tisoče življenj – prepozno.