Vojna in mir: Ubito arabsko upanje

Sedem let po tem, ko se je krivic, korupcije in zla birokracije naveličani prodajalec zelenjave Mohamed Bouazizi (samo)zažgal in sprožil tudi ogenj arabske pomladi, so ulice tunizijskih mest spet polne protestnikov.

Kljub temu da Tunizija − zelo na »prvo žogo« − velja za edino zgodbo o uspehu serije arabskih revolucij, ki so pozimi in spomladi 2011 pretresle Bližnji vzhod in Severno Afriko, nezadovoljstvo na ulicah ni prav nič manjše kot v dneh in tednih, ko se je zdelo, da je mogoče vse. Čisto vse. V naslednjih letih je postalo jasno, da še zdaleč ni tako.

Egipt in kairski trg Tahrir (arabsko: osvoboditev) sta se že dve leti in pol po revoluciji vrnila v »mubarakovsko« točko nič. Vojska, ki je s svojo aktivno-pasivno vlogo v obdobju protestov proti staremu režimu na svojo stran pritegnila ljudstvo in tudi številne aktiviste, je oblast najprej taktično predala politično popolnoma nekompetentnim Muslimanskim bratom, potem pa pod pretvezo »odrešenikov« in s podporo svojih bogatih pokroviteljev iz Washingtona in Riada izvedla državni udar ter zasedla izpraznjen prostor svobode. Sledil je množični pokol islamističnih protestnikov. Vrstile so se aretacije aktivistov, novinarjev, borcev za človekove pravice ter sistematična razgradnja nevladnih organizacij in civilne družbe. Vojska je pod vodstvom Abdela Fattaha al Sisija prevzela absolutno oblast, sodišča pa so na prostost − ob Muabraku samemu − izpustila vse glavne diktatorjeve krvnike. Zgodba popolne kontrarevolucije je bila zaključena.

Libija je sedem let po najhujših spopadih med uporniškimi skupinami in plačanci polkovnika Moamerja Gadafija padla država, v kateri se za nadzor nad nafto, ozemljem, trgovino s sužnji (begunci in migranti) in orožarskimi posli na področju gorečega Sahela spopadajo prav tiste milice, ki so se uprle režimu, in prav tiste milice, ki jim je Evropska unija z velikanskim denarnim vložkom v krvave roke izročila usodo stotisočih ljudi na begu. Natovo vojaško posredovanje je sicer »pomagalo« odstaviti diktatorja, ki je s svojimi krvniki sklepal bogate posle, državo pa je − dobesedno − spremenilo v peskovnik najslabših političnih, ekonomskih in »človeških« praks našega časa.

O Siriji, mrtvi deželi, deželi spominov in največje tragedije našega časa ni mogoče napisati skoraj ničesar več. Pol milijona mrtvih. Enajst milijonov pregnanih in razseljenih. Izbris države, ljudi, zgodovinskega spomina. Geostrateški spopad, ki je ubil celotne generacije in (ponovno) razkrinkal zločinsko nrav »mednarodne skupnosti«. Brez ene same pozitivne izjeme, ki bi potrdila pravilo, da je smrt sto tisočih le − statistika. Tudi v Siriji, kjer je bila samooklicana Islamska država le ena izmed posledic, je bila kontrarevolucija popolna. Drugače − v kontekstu bližnjevzhodne sektaške vojne in novega kroga globalne kraje zemlje − preprosto ni moglo biti. Zelo podobno je mogoče reči za Jemen.

Na ulicah tunizijskih mest je ogromno istih ljudi kot pred sedmimi leti. Niso še izgubili iluzij, upanja, verjetja v možnost boljše in drugačne in (bolj) pravične prihodnosti. In to samo zato, ker niso doživeli vojne.

Živimo v času, kjer je »odsotnost« vojne dovolj za zgodbo o uspehu. Kaj nam to pove o nas samih?