Tiskane izdaje
»Make peace, not love,« je pred leti v kontekstu izraelsko-palestinskega konflikta zapisal veliki judovski pisatelj in humanist Amos Oz. Nagovarjajoč obe strani konflikta v sveti deželi je hotel razbiti nacionalne, ideološke, religiozne in zgodovinske mite, ki obstoječe politične strukture in njihove volivce s fiktivno, skoraj metafizično naracijo usmerjajo v stanje stalne vojne nas proti njim in, ne nujno v tem vrstnem redu, njih proti nam. Oz je hotel poudariti, da je v najbolj kritičnih zgodovinskih trenutkih, na geostrateških tektonskih prelomnicah, ki ob svojih premikih v razpoke srkajo tisoče človeških življenj, treba premišljeno stopiti na zavore in preprečiti nadaljevanje tragedij(e).
Ozove besede, ki so v Izraelu in Palestini izzvenele v prazno, bi bilo nujno preslikati v Sirijo, kjer danes teče tretji dan prekinitve ognja. Torek (13. september) je bil v zadnjih petih letih prvi dan, ko v opustošeni in razkosani Siriji ni bilo neposrednih vojnih žrtev. To je bil prvi dan, ko je smrt, morda samo za trenutek, izgubila sapo. To je bil dan, ki se mu − ustvarite mir, ne ljubezni − nikakor ne bi smelo gledati v polomljene zobe in krvaveče dlesni. To je bil dan, ki je dokazal, da je mir, kot kompromis vseh kompromisov, vendarle mogoč.
So gospodarji vojne utrujeni? Se je mednarodna skupnost naveličala pozivov k odgovornosti in se po petih letih in pol vojne ter najmanj 300.000 izgubljenih življenjih odločila odzvati? Se v rusko-ameriškem dogovoru skriva past, v kateri lahko strohnijo zadnja semena sirskega upora? Bo prevladal politično-ekonomski oportunizem ali pa je sirska zemlja že preveč prepojena s krvjo, da bi jo bilo v prihodnosti, jutri torej, mogoče izprati iz stekla vzvratnega ogledala, kjer so, tako kot v zgodovini, »predmeti videti morda bližje, kot se zdijo«? Bo ideologijo (do)končno zamenjala realpolitika?
O rusko-ameriškem dogovoru, ki je pripeljal najprej do 48-urne prekinitve ognja, nato pa, upajmo, njenega desetdnevnega podaljšanja ter prvih počasnih in kratkih korakov proti nastavkom politične tranzicije in mirovnega procesa, je težko, skoraj nemogoče zadržati dvome, pomisleke, mnenja, celo (ob)sodbe.
Toda zdaj, v drobnem in do zdaj edinem trenutku upanja, kajti ni upanje tisto, ki umre zadnje, zadnji umre človek, je dvome, pomisleke, mnenja, celo (ob)sodbe treba »zamrzniti« za točno toliko časa, kolikor bo orožje na sirskih bojiščih molčalo.
»Naj se vojna konča!« je iz Dume, že tri in pol leta oblegane damaščanske četrti, sporočil sirski aktivist. Prvo leto vojne je preživel na uličnih protestih. Potem se je, upajoč, da bo skupaj s svojimi preživel deseti krog pekla, umaknil za krhke štiri stene in nadaljeval svojo vojno proti vojni. Njegovo kratko in jedrnato sporočilo je odsev čistega boja za preživetje. To je, spominjajoč na temačne podobe iz romana Mrk opoldne (Arthur Koestler), osvobojeno tako ideologije kot ošabnosti (samouničujočega) dostojanstva, tega fiktivnega občutja, ki ga bolj kot etika žene ego. Svoboda je tako ali tako le odsotnost strahu pred smrtjo.
Naj se vojna konča!
